Ogledano: Majhne laži (2. sezona, 2019)
METACRITIC.COM8.2
IMDB.COM8.6
ROTTENTOMATOES.COM8.7
FILMSTART.SI7.8
POZITIVNO
  • odlična igralska zasedba
  • kinematografska gledalska izkušnja
  • podrobnosti
NEGATIVNO
  • nič zares novega
  • nepotrebna sezona
8.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Majhne laži (Big Little Lies)
Premiera: 9. junij 2019 (HBO)
Žanr: drama, kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Reese Witherspoon, Nicole Kidman, Shailene Woodley
Režija: David E. Kelley


OPIS:

Montereyska peterica Madeline (Witherspoon), Celeste (Kidman), Jane (Woodley), Renata (Laura Dern) in Bonnie (Zoë Kravitz) skuša po tragičnih dogodkih na večer zbiranja sredstev v šoli pobrati koščke svojih raztreščenih življenj. Madeline vse težje prikriva skrivnost o svoji nezvestobi, Celeste skuša odkriti novo življenje po smrti svojega moža in hkrati svojega največjega sovražnika, Jane se bori s posledicami posilstva, ki ji preprečujejo telesni stik z novim partnerjem, Renata se nenadoma znajde na robu finančnega zloma, Bonnie pa presenečena ugotovi, da bo morala najprej obračunati s svojo preteklostjo, če si želi stabilne prihodnosti. Vse ženske povezuje Perryjeva (Alexander Skarsgård) smrt, za ovratnik pa jim dihata tudi policija in Mary Louise (Meryl Streep), Celestina tašča, ki se odloči, da bo resnici o sinovi smrti prišla do dna.


FILMSTART. RECENZIJA:

Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje, in situacija, ki se je napletla okoli Majhnih laži, velike HBO-jeve predlanske uspešnice, je izvrsten primer. Prva sezona je bila namreč zastavljena kot miniserija, ki se je naslanjala na istoimensko knjižno predlogo Liane Moriarty. Serija je prinesla kakovostno televizijsko zabavo z močnimi liki in suverenimi igralskimi predstavami, kar je rezultiralo v vrsti nagrad; med šestnajstimi nominacijami za emmyja kar osem prejetih za najboljšo miniserijo, za igralsko predstavo tria Kidman, Dern in Skarsgård, ki so prejeli tudi zlate globuse za svoje vloge, enega pa so podelili tudi seriji sami. Kidman in Skarsgård sta slavila tudi na nagradah Združenja filmskih igralcev in kot da bi se HBO malce pošalil, je po vseh prejetih nagradah za »miniserijo« razglasil novico o snemanju nove sezone, ki seveda temelji na povsem izvirnem scenariju, saj nadaljevanje v knjižni obliki ne obstaja.

Ob gledanju druge sezone se je težko otresti občutka, da ta zgolj gloda ostanke prve. Naša zloglasna peterica se ubada s tem, kar je zakuhala v prvi sezoni in to ob nenehnemu vtikanju policije in poosebljene pasivno-agresivne hudičevke, ki tokrat ni podkovana s Prado in sliši na ime Mary Louise (Meryl Streep), ni mala malica. Zdi se, da bogatašinje večino časa preživijo ob premlevanju dogodkov med seboj ali pa na terapijah, kar sicer deluje pristno in dopušča igralkam, da izrazijo svoje izvrstne igralske sposobnosti, a se na račun tega pravo dogajanje ne premakne nikamor. Vsaj ne zares. Ni pravega zapleta ali kakega večjega dogodka, oziroma rdeče niti, ki bi osmislila sicer povsem nepotrebno nadaljevanje, ki tako pusti vtis žvečenja in obračanja že videnega. Kljub temu, da gre za relativno kratko sezono, ki jo sestavlja zgolj sedem epizod, so te tako počasne, da se pogosto poraja vprašanje, kaj točno nam želijo ustvarjalci z njimi posredovati.

Kar so nekoč na (skoraj konstantno) svež način počele prijateljice iz Seksa v mestu (Sex and the City, 19982004, ustv. Darren Star), ali še podobneje, Razočarane gospodinje (Desperate Housewives, 20042012, ustv. Marc Cherry), se zdi pri Montereyski peterici že v drugo rahlo brezkrvno in izpeto. Peterica se je z gospodinjami sicer spogledovala že v prvi sezoni, ne le po zapletih, ampak tudi v likih. Madeline je montereyska verzija Gabrielle Solis, Celeste bi se zagotovo družila z Bree Van de Kamp, tako Jane kot tudi Susan Mayer pa sta v prvi vrsti materi samohranilki, ki ju najeda dvom o tem, ali sta svoji vlogi zares kos. Ta podobnost prvič ni predstavljala ovire, saj so znale Majhne laži najti svoje mesto. Razočarane gospodinje so namreč na svoji najvišji točki predstavljale oster satiričen vpogled v umetelno lična ameriška predmestja, kjer je krhka zunanja popolnost posledica umazanih iger in kjer vsak igralec skriva svojo mračno skrivnost, Majhne laži pa še toliko bolj poudarjajo intimne drame in posledice teh na posameznike, kar ni prav nič manj tragično. A kar je prvič delovalo sveže, ima tokrat pridih zatohlosti, sploh glede na to, da je tudi celotna tematika druge sezone Majhnih laži precej podobna, kot je bila v finalni sezoni Gospodinj – tudi tam so ženske skušale prikriti umor in seveda truplo posiljevalca enega izmed njih, pri čemer je ves čas na preizkušnji njihovo prijateljstvo in odnosi z nevpletenimi.

Kljub neizvirnosti vsebine ostaja serija – s cehovskega vidika – spoliran izdelek, ki ga odlikuje predvsem zavidljivo visoka produkcijska raven. Tudi glasbena podlaga ostaja skrbno izbrana, na primer Cigarettes After Sex, Aretha Franklin in Donna Summer, čeprav se v tej sezoni zdi, da ima pomenljivejšo in večjo vlogo ravno tišina in pridušeni zvoki, torej pomanjkanje glasbe. Seštevek vseh teh prijemov povzroči občutek prestopanja televizijskega formata v kinematografskega; kot da bi se gledalec nenadoma znašel na projekciji prvovrstnega indie celovečerca na filmskem platnu v intimnem ozračju.

Osrednja tema druge sezone je družinsko nasilje in njegovo stalno kroženje. Žri ali bodi požrt. Mary Louise je vse prej kot idealna mati, zato ni težko razumeti, zakaj je bil tudi njen sin in Celestin mož Perry nasilnež, manipulator in nenazadnje tudi posiljevalec. Perryjeva fizična in psihična zloraba Celeste se odraža tudi v njunih dvojčkih, zametki česar so bili vidni že v prvi sezoni, enako miselno naravnanost razreševanja sporov z nasiljem pa skušata prenesti tudi na svojega »novega« brata Ziggyja. Serija se tokrat poglobi tudi v Bonniejino ozadje, izvemo od kod prihajata njeni jeza in tesnoba, ki sta povzročili, da je eksplodirala in pahnila Perryja v smrt. Majhne laži s tem učijo pomembno lekcijo: naučene vzorce je težko izkoreniniti, prenašajo se iz generacije v generacijo in dovolj je samo majhna iskra, da tleče naučeno nasilje, ki se skriva v posamezniku, privre na plano.

Ponovna obstranska tema je tudi vračanje žensk k naravi, kar je prikazano še toliko bolj neposredno, sploh v prizorih, ko opazujemo Renato v njeni hiši, ki postaja iz epizode v epizodo zaradi bankrota vse pustejša, kar je v velikem kontrastu s polnokrvnimi posnetki narave (predvsem morja). Najprej izginejo malenkosti, potem opaznejše stvari, na koncu ostaneta z možem tudi brez ljube varuške. Materialne stvari in bogastvo so minljivi, narava ostaja. Morda še toliko bolj izrazit pa je prikaz kontrasta med odraslim svetom in svetom otrok. Ko ženske zapustijo svoje dnevne vloge mater, žena, ljubic in bork, v spalnicah ob svojih spečih otrocih odvržejo maske in se transformirajo v svoje najpristnejše verzije, brez iger in oklepov. Pomembna je le povezava med žensko in njenim otrokom ter način, kako to povezavo zaščititi. Lik Mary Louise pa doprinese k še enem prikazu razkola med preteklim in sodobnim, kar je stalnica (kvalitetnih) serij z ženskimi osrednjimi liki – te običajno v rokah držijo vse niti in žonglirajo med karierami, družinami in intimnimi težavami, nekaj kar je bilo v pradavnini domena moških –, saj je slednja izvrstna predstavnica okostenele tradicije. Louisin Perry je v njenih očeh povsem nedolžen, morda predvsem ravno zaradi tega, ker je moški – bil je idealen oče nežnega značaja, do Jane pa je bil najverjetneje “grob” zgolj zato, ker ga je sama izzvala. »Nisem povsem prepričana, da je Jane res žrtev posilstva, saj ne vemo, kaj je Perry iskal pri njej« mirno pove Celeste, gledalec pa se ob tem počuti tako neprijetno, da lahko zgolj zapre oči in zaškrta z zobmi, saj gre za poosebitev nejevere in kimanja z glavo, s katerima se mora boriti vsaka žrtev spolne zlorabe, ko se o dogodku končno odloči govoriti.  Celeste je pač ženska, kriva, ker si je Perry ob njej moral poiskati še eno, zatorej so vsi njeni poskusi ohranjanja zdrave pameti po vseh dogodkih v Maryjinih očeh jalovi; je slaba, nestabilna mati, povrh vsega pa še vlačuga, katere spolni apetit je po taščini oceni sprevržen in bolezenski.

Vnovič je potrebno tudi pohvaliti igralske kreacije celotne zvezdniške zasedbe, čeprav Laura Dern s svojimi (izjemno zabavnimi) histeričnimi epizodami naredi preostanku ekipe medvedjo uslugo, saj ukrade vso pozornost in zasenči celo Meryl Streep, ki je solidna, a presenetljivo ne pusti večjega vtisa, in tudi Nicole Kidman, ki se v tej sezoni zdi bolj vživeta, povezana z vlogo in postreže s kar nekaj dih jemajočimi prizori. Renatin citat, ki ga dobesedno izbruha svojemu možu (»Ne zanima me niti ena pofukana beseda iz tvojega pofukanega gobca o tem, zakaj si zajebal, ne glede na pofukan izgovor, ki si ga boš izmislil.«), je zagotovo med televizijskimi citati letošnjega poletja, prav tako njen verbalni upor revščini (»Ne bom nebogata!«), fizični obračun med Kidman in Streep, dvema legendarnima igralkama, pa zagotovo med televizijskimi trenutki leta.

Čeprav je polna nedodelanih podrobnosti, druga sezona Majhnih laži vseeno premore ogromno svetlih trenutkov, ki se odražajo v odličnih igralskih interpretacijah, nekaterih dih jemajočih prizorih, pristnem odnosu med ženskami in odmiku od tipične hollywoodske eksplozivnosti, kjer mora biti več vedno (pre)več. Morda ji lahko še najbolj zamerimo dejstvo, da gre v resnici za sedem epizod čakanja določene konfrontacije, ki je nakazana že v prvem finalu, a do tega v resnici sploh ne pride, oziroma vsaj ne pred gledalčevimi očmi, kar pusti občutek oropanosti. HBO tokrat zares obljublja, da gre za poslednjo sezono, čemur pritrjujeta sama naracija in dejstvo, da gre vseeno za izdelek težkokategorne zvezdniške zasedbe, ki jo je težko tolikokrat spraviti skupaj, in čeprav moramo to obljubo vzeti z zrnom soli, gre za pravo odločitev, saj se bo v tem primeru serija končala s sezono, ki sicer ni imela pravega gonila, a je bila vsaj zelo zabavna.

 

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me