Tako v prvi kot v drugi epizodi je bilo razmeroma malo fokusa na samem ritualnem posilstvu. Serija je bila bolj nagnjena k obsojanju družbe, v kateri je ritualizirano posilstvo sprejeta in celo zaželjena praksa (spomnimo se zakonov v ruralni vzhodni Afriki, kjer so deklice, ki niso niti še dobile menstruacije, poročene z veliko starejšimi moškimi ali, če ostanemo v Evropi, fevdalnega zakona pravica prve noči, iz katerega verjetno izvira navdih za ritual v Deklini zgodbi). V deseti epizodi Dekline zgodbe se končno neposredno spopadejo z družbeno sprejetim posilstvom, in sicer, seveda, iz perspektive dekel. Pretresljivo!

Rezultat iskanja slik za the handmaid's tale season 2 episode 10 episode 11
Drugi pomemben dogodek je iz enajste epizode. Gre za rojstvo (ne bom odkrila, čigavo) v zapuščeni hiši.  Ljudje, ki so bili skeptični glede poti, ki jo je ubrala druga sezona, bi se lahko odpovedali celotni seriji zaradi scene divjega rojstva. Po drugi strani, zdi se, da so seriji Deklina zgodba zastavljeni nemogoči standardi, katerih smisel izgine takoj, ko se spomnimo cenenih scen rojstev v drugih uspešnicah (Bones rodi sina v senu, le Booth ji pomaga, vse skupaj pa kaže na to, da je Bones močna ženska). To odpira drugo vprašanje, ki je bolj splošne narave ‒ zakaj se mora nedvomljivo feministična serija braniti pred kritikami, da je preveč realistična, tako realistična, da je že na meji z nagravžnim? Odgovor na to vprašanje se mi zdi precej neposreden ‒ Deklina zgodba ni posneta za vsakogar.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me