Prva sezona serije Deklina zgodba je ponujala čudovit vpogled v distopičen um Margaret Atwood, začetek druge sezone pa je obljubljal še bolj bombastičen in raznovrsten pesimizem ter namig na stanje v svetu. Kaj pa ostalo? Liki, zaplet, doslednost? Drugi sezoni je od samega začetka grozil votel kalup telenovele ‒ namigi na izsiljen ljubezenski trikotnik med June, Nickom in Lucom, pretirano zakompliciran zaplet glede otrok, nepričakovani vdori šokantnega, ki jih dejansko ni treba podrobneje razložiti …

Šesta epizoda letošnje Dekline zgodbe je razočarala. S seboj je prinesla cel kup nesmiselnosti ‒ posteljnina z luknjo za vagino, kadri Juninih dojk, nabreklih od mleka, pogovor med June in Fredom Waterfordom, ko ga ona vpraša kot kakšna najstnica, če je jezen, ker je zbežala od doma, dolgočasne scene Sereninega vrtnarjenja … Celo Elisabeth Moss se je preveč sprostila v svoji vlogi in jo ta teden lahko gledamo, medtem ko kljubuje gospe Waterford tako, da jo grdo gleda? Moss je v prvi sezoni in na začetku druge bila sposobna izraziti najmanj tri emocije naenkrat ‒ bes, upor, žalost ‒ zdaj pa smo se tega nekoliko naveličali. Enostavno povedano, serija si je tako zastavila svoj okvir da, ali bodo scene Sereninega vrtnarjenja trajale še eno sezono ali bodo priklicali revolucijo samo zato, da se bo nekaj zgodilo.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me