Kar 17 let je trajala kariera Hugha Jackmana v vlogi Marvelovega Wolverina in letos smo bili deležni zaključka te franšize, ki nam je za časa svojega trajanja v kinematografe prinesla kar devet filmov (šest zaporednih in še tri odvrtke). Nekateri med njimi so bili boljši, drugi slabši, zadnji pa zagotovo predstavlja zelo ustrezen zaključek takšne franšize. Glede na to, da je zaenkrat vloga Wolverina odšla v pokoj, gre z lahkoto potegniti vzporednice z nakazovanjem zatona superherojskega filma. Z razliko od njega pa je komaj lani Deadpool v istoimenskem filmu obetavno začel svoj kinemtografski pohod in rekli bi, da bo v tem primeru najbrž potrebno malce globlje brskanje, da bomo našli signale, ki kažejo, da se v zadnjih letih najhitreje razširjajoča veja filma v tretjem tisočletju počasi preveša k svojemu izteku.  

Po raziskovanjih najrazličnejših filmskih teoretikov naj bi filmski žanri v Hollywoodu v svojem obstoju doživeli štiri faze. Prva je faza eksperimentiranja, v kateri žanr formira svoje temeljne elemente in v splošnem raziskuje kje so njegove meje. Naslednja faza je klasična faza. Tu postanejo določeni elementi ikonični in celo idealizirani, formirajo se določene smernice, preko katerih nato gledalci enostavno prepoznavajo žanr. Tretja v vrsti faz je faza parodije. Da je lahko ta faza uspešna, morajo biti vsi prej omenjeni elementi in smernice dobro poznani in splošno sprejeti med gledalci, kajti le tako lahko filmi, ki izidejo v tej fazi, začnejo dražiti z njimi in jih bo občinstvo lahko prepoznalo kot parodijo. Zadnja od faz pa je faza razkroja, v kateri se žanr začne razvijati izven svojih okvirjev, včasih tudi opuščati nekatere izmed svojih prepoznavnih značilnosti in pogosto se tu začnejo dogajati tudi najrazličnejša mešanja z drugimi bolj ali manj podobnimi žanri.  

Hugh Jackman Rayan Reynolds

Tekom prvih dveh faz se žanri razvijajo in dodajajo na svoji popularnosti, pod pogojem, da so uspeli navdušiti dovoljšen delež gledalcev, da studii vlagajo v ustvarjanje takšnih filmov, v neki točki pa se gledalci nasitijo vsega skupaj in zaželijo nekaj novega. Na prehodu v tretjo fazo, ko želijo filmski ustvarjalci ugoditi novim željam gledalcev so teoretiki uspeli identificirati štiri možne smeri, v katere se zatečejo različni ustvarjalci z željo po potešitvi spremenjenega zanimanja publike.  

  • Burleska – zabavno pretiravanje 
  • Nostalgija – uspešna nadgradnja temeljnih elementov 
  • Demitizacija – razkritje / razčlemba elementov in njihova opustitev 
  • Ponovna potrditev – podobno kot pri demitizaciji, vendar se na koncu vseeno povrne zaupanje v obstoječe elemente 

Sedaj pa si oglejmo, ali lahko v Deadpoolu in Loganu najdemo elemente, ki bi jih lahko pripisali kateri od nakazujočih smeri, da se prevešanje žanra superjunakov v drugo polovico njegovega obstoja zares dogaja.  

Čeprav se je sprva morebiti zdelo, da Deadpool s svojim prvim filmom zagotovo ne bi želel nakazati konca žanra, ki se mu je komaj dobro predal, pa ravno to stori. Ustvarjalci so za to nalogo izbrali ravno pravega junaka, saj je tudi v stripih Deadpool tisti, ki se nikakor ne želi podrejati superjunaškim pravilom in neprestano skrbi za izpostavljanje nesmiselnih reči, ki jih ti počnejo. Le spomnimo se neštetih opazk na domovanje in delovanje Mož-X. Ali pa neslavni “superjunaški pristanek na koleno” po skoku iz večjih višin. Vse to skupaj prav prikaldno spada v skupino burlesknega ugajanja željam publike, ki se naveliča osnovnih elementov določenega žanra. 

Iron Man Tony Stark Robert Downey Jr

Tudi Iron Man se ga poslužuje…

Na drugi strani lahko v Loganu opazimo številne sledi demitizacije, ki razkrivajo določene elemente superjunaškega žanra in jih na koncu tudi spodkopljejo. Kaj drugega bi lahko bil Loganov klon, ki uspe navkljub obupanim poskusom pravega Logana popolnoma uničiti prijazno družino, ki njemu in njegovi nesojeni hčerki ponudi varno zavetje. V tej sekvenci se jasno pokaže, da tudi superjunaki ne uspejo vedno zavarovati tistih, ki jim nekaj pomenijo in s tem odide tudi mit o tem. 

Zanimivo pa je, da lahko v obeh omenjenih filmih najdemo tudi motive, ki ustrezajo preostalim dvem smerem, ki nakazujeta, da se določen filmski žanr preveša v svoje tretje življenjsko obdobje. Končna scena v Loganu, kjer se Wolverine še zadnjič žrtvuje, da bi omogočil novi generaciji mutant(k)ov preživetje, je izvrsten primer ponovne potrditve zaupanja v superjunake, čeprav je bil poprej v filmu ta element že razčlenjen in poteptan. S svojim nesebičnim dejanjem junak ponovno vlije zaupanje vase in obudi mit, da vedno pomaga svojim bližnjim v težavah. Burlesknost Deadpoola pa v svoji nameri norčevanja iz najrazličnejših superjunaških značilnosti vseeno presenetljivo verno sledi za žanr povsem značilni zgodbi protagonista, ki navkljub malce grotesknejšim metodam vseeno naredi vse, da bi rešil in osvojil ljubezen svojega življenja. 

Ravno filmi, ki izhajajo v takšnih prelomnih obdobjih lahko zaradi mešanja z drugimi žanri in poskušanja ustvarjalcev, da bi ugodili novim zahtevam publike, prinesejo s seboj novosti in druge izboljšave, ki dodajo filmom drugačne in zanimive novosti. 

O avtorju

Nik Rus
Copy Writer

Človek tisočerih zanimanj in interesnih dejavnosti, ki si v svojem življenju z veseljem ogleda tudi kakšen film. Zaslug za veselje do pisanja pa ne pripisujem svoji srednješolski profesorici slovenščine.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me