Leta 2013 je na beneškem filmskem festivalu predvajanje svoje restavrirane različice doživel triler Sorcerer (1977) legendarnega režiserja Williama Friedkina. Ta se je v zgodovino vpisal na začetku sedemdesetih in sicer s filmoma Francoska naveza (The French Connection, 1971) in Izganjalec hudiča (The Excorcist, 1973), ki danes veljata za klasiki. Sorcerer je kljub velikemu zanimanju za znanstveno fantastiko posnel kot naslednjega v svojem repertoarju. Želel je narediti film o nezemeljskih bitjih, toda ker se je tega lotil tudi Steven Spielberg z Bližnjimi srečanji tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977), je načrt opustil in se podal v srednjeameriško džunglo.

Sorcerer je pravzaprav (uradni) remake francoskega filma Plačilo za strah (Le salaire de la peur, 1952), saj popolnoma kopira premiso štirih kriminalcev, ki se po naključju znajdejo v zakotni vasici v Nikaragvi, kjer sprejmejo nalogo transporta izredno vnetljivega eksploziva. Gre namreč za zastaran dinamit, ki lahko ob naglih premikih eksplodira, četverica pa mora s pomočjo dveh starih tovornjakov prepeljati tovor skozi divjino. Friedkin je za svoj projekt zbral pestro mednarodno igralsko zasedbo, kateri je poveljeval takratni zvezdnik Roy Scheider, ki je še vedno jezdil na valu velikanskega uspeha Žrela (Jaws, 1975), poleg njega pa se v filmu znajdejo tudi Francoz Bruno Cemer, Španec Francisco Rabal in Maročan Amidou. Američan je za svoj takratni celovečerec zapravil približno 21 milijonov dolarjev in glede na njegova predhodnika se je pričakovala nova mojstrovina in posledično tudi finančni hit. Toda zgodilo se je prav nasprotno.

Film je onkraj luže izšel julija 1977, kak mesec pozneje kot Vojna zvezd (Star Wars, 1977). Najverjetneje ni potrebno poudarjati, da je film Georga Lucasa popolnoma pretresel filmsko sfero in postal ogromen finančni hit, ki je skupaj z Žrelom pomagal oblikovati pojav blockbusterja. Izraz je namreč zloženka povedi za gnečo, ki se vije skozi več ulic in Vojna zvezd je storila prav to. Ob vsem pompu eskapistične znastvenofantastične mojstrovine, je kaj kmalu postalo jasno, da se bo tisto poletje kdorkoli zelo težko kosal z Lucasovim filmom. Niti William Friedkin. Številke povedo vse: proračun Vojne zvezd je znašal vsega 11 milijonov dolarjev (kar za tiste čase vseeno ni malo), medtem ko jih je celotni svetovni blagajniški izkupiček dosegel vratolomnih 775. Na drugi strani je Friedkinov film stal že prej omenjenih 21 milijonov dolarjev, toda širom sveta jih je pridelal vsega 9. Ena najboljših anekdot je zagotovo tista hollywoodske kinodvorane Mann’s Chinese Theatre (sedaj se imenuje Grauman’s Chinese Theatre), ki stoji na Hollywoodski aleji slavnih. Studio 20th Century Fox je pritisnil na njih, da predvajajo Vojno zvezd, za katero se takrat še ni vedelo, da bo takšen hit, medtem ko so bili v kinematografu že dogovorjeni za predvajanje Sorcererja, ki bi se pričelo dva tedna za prihodom Vojne zvezd. Naposled so popustili pod pritiskom studia in zagotovili predvajanje za dobra dva tedna. Toda film je postal hit in dogovor s studiem Universal glede Sorcererja je še vedno obstajal. Ker ga niso mogli prekršiti so najeli še eno, precej zastarelo dvorano, jo na hitro preuredili in tam štiriindvajset ur na dan predvajali Vojno zvezd, nato pa jo po dveh tednih vrnili v svojo matično dvorano, ko se je iztekel pogodbeni dogovor za predvajanje Sorcererja.

 

Gneča pred Mann’s Chinese Theatre, ki jo je povzročila Vojna zvezd.

Poleg tega je bila Vojna zvezd tudi kritiško čislan film, saj je prejela kar 10 nominacij za oskarja, tudi tisto za najboljši film, domov pa je odnesla šest kipcev. Sorcerer je prejel le eno nominacijo in še to za najboljši dizajn zvoka ter tudi nasploh je prejel precej mešane kritiške odzive. George Lucas je s svojim tretjim celovečercem zgradil pravi filmski imperij, ki je prinesel kopico nadaljevanj, a Friedkinov kriminalni triler, kljub polomiji ob izidu, v poznejših letih pridobiva na veljavi in je pravi kultni film, mnogi pa ga razglašajo za spregledano mojstrovino.

Toda Vojna zvezd ni edini krivec za finančni neuspeh filma. Močno je gotovo vplivalo tudi odprtje samega filma, ki predstavi vse štiri glavne like. Le eden izmed njih je Američan, kar pomeni, da je bila večina dialoga v prvih dvajsetih minutah neangleškega in posledično tudi podnapisanega. Ameriško občinstvo se še danes upira filmom s podnapisi (kar veliko pove o njihovi mentaliteti) in ogromno gledalcev je kinodvorane zapustilo po vsega nekaj minutah misleč, da gre za pomoto in je kinematograf dal na koluta nek evropski film. Zato so ob posterjih zapisali opozorilo, da gre za angleško govoreči film in da je le prvih nekaj prizorov v tujih jezikih. Velik vpliv je imel tudi sam naslov, ki namiguje na nadnaravno kar je v povezavi s Friedkinovim predhodnikom Izganjalcem hudiča bila smrtna kombinacija, saj je občinstvo pričakovalo novo grozljivko in ne štiri umazane možake, ki poskušajo preživeti v džungli (režiser je kasneje pojasnil, da se naslov navezuje na enega izmed tovornjakov, s katerimi se četverica poda na pot). Takrat 41-letni režiser se je tudi zapletel v mnoge konflikte s producenti, ki v film pozneje niso tako močno zaupali in to je botrovalo tudi k slabši promociji.

Linda Blair in William Friedkin na setu Izganjalca hudiča.

Sorcererjev finančni neuspeh je bil še toliko bolj boleč zaradi same produkcije filma, ki je bila peklenska. Friedkin je namreč zavrnil snemanje v studiu in se je podal v Dominikansko republiko, kjer so v tamkajšnjih neprijaznih razmerah posneli skorajda celoten film. To je bil tudi glavni razlog, da je glavno vlogo zavrnil legendarni Steve McQueen. Če k temu prištejemo tudi Friedkinov sloves po neizprosnosti na prizorišču snemanja, je bilo desetmesečno snemanje prava nočna mora za vse vpletene in glavni zvezdnik Roy Scheider je priznal, da je bilo snemanja Žrela v primerjavi s tem pravi piknik. Proračun je narasel kar za sedem milijonov dolarjev kar je prisililo studio Universal, da združi moči s Paramountom, saj sami niso zmogli financirati filma. Že samo tisti izjemen prizor, ko oba tovornjaka prečkata napol podrti most nad reko, je stal kar tri milijone dolarjev! Mnogi spori na snemanju so povzročili odhode ključnih članov snemalne ekipe, drugi so prizorišče zapustili zaradi poškodb in bolezni, še najbolj bizaren pa je dogodek, ki vključuje agenta FBI-ja. Ta je opozoril Friedkina, da mnogi člani njegove ekipe (kaskaderji, nekateri maskerji itd.) posedujejo droge in jih čaka zapor, če jih lokalne oblasti primejo. Iskanje njihovih zamenjav je tako trajalo dodatna dva tedna.

Izjemen prizor poln suspenza.

Mnogi menijo, da je ravno povezava med Sorcererjem in Vojno zvezd ena izmed prelomnic Hollywooda, posledice katere čutimo še danes. Polom Friedkinovega filma in megalomanski uspeh Lucasovega blockbusterja naj bi bil nekakšen konec Novega Hollywooda, enega izmed zlatih obdobij, ko so mladi vizionarski režiserji prodrli v studijski sistem in posneli skorajda kar so želeli. Nato se je ameriška filmska industrija usmerila pretežno v blockbusterje, ki so sicer tudi doživeli nekaj evolucij, toda kljub temu jim leta 2017 še ni videti konec. Ta trditev ni tako daleč od resnice, saj filmov kot je Sorcerer ne snemajo več, medtem ko smo ta teden dobili že deveti film franšize Vojne zvezd. Studii enostavno več ne dajejo velikanskih zneskov režiserjem, da bi lahko šli v divjino in tam posneli povsem preproste zgodbe, ki ne vključujejo rešitve sveta. Izjema je morda Povratnik (The Revenant, 2015), saj je bil posnet na oddaljenih lokacijah ter izredno zahtevnih razmerah, obenem pa je studio nudil popolno podporo režiserju, ki je takrat ravno doživel vrhunec kariere z oskarjem za Birdmana (2015). Potrebno je tudi poudariti, da je po tem filmu Friedkinova kariera zamrla in šele Morilec Joe (Killer Joe, 2011) ga je približal višavam z začetka sedemdesetih.

Zakaj se Sorcererja sploh opeva štirideset let kasneje in se ga poskuša obuditi iz pozabe? Definitivno gre za odličen film, ki ga odlikuje gora suspenza. Ta gledalca drži na robu sedeža ob mnogih prizorih in kjer se vedno znova vprašamo kako so jih sploh posneli. To velja predvsem za sekvenci na mostu in z razstreljevanjem drevesa, ki sta naravnost izjemni in poudarita moč filma, ki jo dandanes nemalokrat pogrešamo. Močan faktor pa je tudi nepredvidljivost, saj režiser uspešno zavaja gledalca glede usode glavnih junakov. Še niste prepričani? Morda vas pa prepriča dejstvo, da gre za najljubši film mojstra groze Stephena Kinga.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!