…ali kako so dvakrat v roku enega leta pozabili Matta Damona sredi vesolja.

Če smo se v prešnjem članku naslajali nad umetnostjo Alejandra Gonzáleza Iñárritua, ki za snemanje Povratnika ni uporabljal nobenih naprednejših CGI čarovnij, pa si bomo tokrat dovolili cediti sline nad tehnikami in tehnologijo, ki jo je Ridley Scott uporabil pri ustvarjanju Marsovca.

Alejandro se na snemanju Povratnika bojda ni posluževal niti uporabe umetne osvetljave, zato pa je pri Ridleyu zgodba posvem drugačna. Zaenkrat si namreč snemanja Marsovega površja še ni možno privoščiti, zato se je bilo treba znajti drugače. Kot si je možno ogledati te dni v kinu, jim je zadeva s pomočjo CGI-ja in nekaj strokovnjakov iz NASE, ki so na snemanju svetovali glede izvedljivih in ne-preveč-možnih pripetljajev in njihovih rešitev, neverjetno dobro uspela.

Eden večjih problemov s katerim so se spopadali med snemanjem Marsovca, je bilo ustvarjanje realističnega gibanja, glede na to, da je gravitacija na Marsu kar za 62 % manjša kakor na Zemlji. Ekipa je pošteno zavihala rokave in v postprodukciji temeljito uredila zadeve. Vsi posnetki izven Jordana (vozilo je prav posebej za Marsovca pripravila NASA) so morali izgledati kot upočasnjeni, zato so snemali pri višjem številu sličic in nato zadevo upočasnili. Ob tem pa se seveda pojavi problem pri zvoku. Že od pamtiveka snemalnih naprav je znan zabaven učinek, ko pri upočasnitvi posnetka vsi zvoki postanejo nenavadno globoki, pri pohitritvi pa piskajoče visoki. Tudi na to so morali pri post-produkciji paziti in popraviti, ter včasih tudi še enkrat posneti zvok za določene prizore.

Problemi pa se ne ustavijo le tu. Ker imajo pravi astronavtski skafandri steklen vizir, skozi katerega lahko astronavti nemoteno opazujejo neznano okolico, vseeno pa so z njim zavarovani pred neprimernim ozračjem izven Zemljine atmosfere, tudi igralci v Marsovcu potrebujejo ta zaščitni element. Na Marsu je ozračje precej drugačno od našega na Zemlji. Zračni tlak je v povprečju visok le približno 0,6 % tlaka na gladini morja in tudi sestava zraka je precej drugačna. S kar 96 % prednjači CO2, ki mu sledita argon in dušik s po 1,9 % ter ostali plini v še manjšem deležu. Pokazalo pa se je, da znajo prav ti stekleni vizirji, ki v realnosti opravljajo zelo pomembno nalogo, v snemalnem studiu “čudovito” odbijati luči, obrise snemalne ekipe, snemalnih pripomočkov itd. Zaradi tega so morali vse vizirje, ki jih lahko vidite v filmu računalniško popraviti.

Za konec pa naj omenimo še nekaj kar zagotovo ni najmanj pomembno. Kar se tiče gledalčeve izkušnje filma, je ravno ta zadnja “malenkost” gledalcu gotovo pričarala velik del marsovskosti ob ogledu filma. Posebej za Marsovca je bil izdelan računalniški program, ki je zmodeliral nebo in iz zemeljskega modro-belo oblačkastega napravil marsovsko oranžno. Nekaj podobnega smo lahko videli na primer tudi že v zadnjem Pobesnelem Maxu, kjer so se odvisneži od naftnih hlapov preganjali po žgoče rumenem pesku pod neverjetno sinje modrim nebom.

Glede na videno lahko rečemo, da bo računalniško generiranje slike lahko v prihodnosti postalo le še bolj uporaben pripomoček pri ustvarjanju dobrega učinka filma, ki pa lahko s slabo izvedbo tudi zelo pokvari izkušnjo gledalcu.

THE MARTIAN

O avtorju

Nik Rus
Copy Writer

Človek tisočerih zanimanj in interesnih dejavnosti, ki si v svojem življenju z veseljem ogleda tudi kakšen film. Zaslug za veselje do pisanja pa ne pripisujem svoji srednješolski profesorici slovenščine.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x