V številnih filmih je gledalec postavljen pred dilemo, da tehta, koliko od videnega je sploh res in kaj je le bujna domišljija filmskih ustvarjalcev. Naši dvomi so še najbolj postavljeni pred prevpraševanje resničnosti videnega, če film že vnaprej nosi oznako “posneto po resničnih dogodkih”. Ker marsikoga v naši ekipi takšne stvari zanimajo, smo se odločili, da ustvarimo novo rubriko “Različic kot Rusov, a le ena je prava”, v kateri bomo v največjih globinah interneta poizkusili izbrskati čim več podatkov, ki nam bodo vsem skupaj vsaj malo razjasnili koliko zgodb, prikazane na platnu je sploh resničnih.

Kot prvemu smo čast namenili trikratnemu oskarjevskemu nagrajencu in prejemniku Palme s strani žirije na 55. mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, ki je tudi na številnih drugih podelitvah prejel veliko najvišjih nagrad – Pianistu. Navdih za film je režiser našel v lastni preizkušnji, ko se je skupaj s svojima staršema dve leti pred drugo svetovno vojno vrnil iz Francije na Poljsko. Tam so njegova starša odpeljali v koncentracijsko taborišče, njemu pa je z očetovo pomočjo uspelo pobegniti in šele po koncu vojne, leta 1945, se je ponovno združil z očetom, mati pa je v vmesnem času na žalost umrla. Zaradi te grozovite izkušnje je imel režiser željo, da svetu pokaže vsaj delček grozodejstev, ki so jih ljudje tedaj doživljali.

The Pianist holokavst Adrien Brody

Odločitev za izbor Wladyslawa Szpilmana kot glavnega lika pa je najbrž malček spodbudilo tudi dejstvo, da je leta 1999 izšel izvod njegove knjige preveden v angleščino. Rokopise o dogajanju med 1939 in 1945 je leta 1998 odkril Wladyslawov sin Andrej in poskrbel, da so se ponovno objavili v nemškem jeziku. Čemu tako pozno, porečete? Knjiga je bila prvič objavljena v poljščini že leta 1946, vendar je bila zaradi tega, ker precej nazorno predstavi sodelovanje med nekaterimi podjarmljenimi Rusi, Poljaki, Ukrajinci, Latvijci in celo Judi z nemškimi nacisti, zatrta s strani sovjetske vlade.

Zgodba v filmu nas torej najprej popelje v konec tridesetih let prejšnjega stoletja, kjer vidimo Wladyslawa Szpielmana, kako navdušuje s svojimi neverjetno spretnimi prsti pred mikrofoni poljskega nacionalnega radia. Če bi se z istimi sposobnostmi rodil v kak drug čas, bi ga zagotovo čakala lepša življenjska zgodba in le svoji iznajdljivosti ter peščici dobrih ljudi, ki mu jih je v življenje pripeljalo srečno naključje, se ima zahvaliti, da je lahko svojo zgodbo povedal mnogim. Kmalu po nemški okupaciji so njegovo družino, ki sta jo sestavljala starša, dve sestri ter brat, nasilno preselili v geto. Le izkrivljena sreča, da je bil njegov bratranec v sramotni službi judovske policije, mu je omogočila, da se ni vkrcal na vagon namenjen v koncentracijsko taborišče. Tik pred tem jih še vidimo vse skupaj, kako od nekega dečka, za ves denar, ki ga spravijo skupaj, kupijo en karamelni bonbon, ki jim ga oče razreže na 6 delčkov in vsak dobi enega. To je bil njihov zadnji skupni obrok, nato pa je velik del vojne preživel sam, skrivajoč se po najrazličnejših ruševinah, ki jih je mestu prizadejala vojna. Nekaj časa sta mu na srečo pomagala dva znanca, vendar vse skupaj ni trajalo preveč dolgo.

Pianist

Že skoraj proti koncu vojne, ko so se že kazali prvi znaki umikanja nemške vojske, se mu je nekako uspelo zateči v malce manj poškodovano hišo, v kateri odkrije še zaprto konzervo hrane. Vendar pa prezeble in sestradane roke nikakor niso uspele ugoditi želji lačnih možganov in pločevinka mu je zdrsnila iz rok naravnost pred noge nemškemu oficirju. Ta ga najprej zaslišuje kdo je, od kod prihaja, ali je jud in kaj je počel pred vojno. Ko mu Szpielman z zadnjimi drobci moči pojasni, da je bil včasih pianist, mu oficir zaukaže, da naj na koncertnem klavirju, ki je ravno po naključju še stal cel v tisti ruševini, pokaže kaj zna. Njegovo igranje je Nemca tako prevzelo, da se je odločil, da mu pomaga in ravno to ga je spravilo čez zadnjih par tednov vojne.

Zgodba se zaključi s prizorom, ko prej omenjeni nemški oficir zaprt ždi v ograji s svojimi kameradi in vpraša enega izmed mimoidočih preživelih, ki slučajno omeni, da je delal na radiu, če morebiti pozna Szpielmana, da mu je pomagal preživeti in da naj ga prosi, če lahko isto stori sedaj še za njega.

Wilm Hosenfeld Thomas Kretschmann

To je na kratko o vsebini, sedaj pa preidimo na iskanje resnic.

Nemški oficir, ki mu je bilo, kot se je kasneje izkazaklo, v resnici ime Wilm Hosenfeld, je sovražil nacizem in je v bistvu tekom vojne večkrat tvegal svojo kariero in življenje zato, da je pomagal preživeti tudi drugim Poljakom in Judom. Ti so mu po koncu vojne večkrat poskušali omogočiti izpustitev iz sovjetskega delovnega taborišča, vendar vse zaman. Tam je leta 1952 umrl. Szpielman je v svojih zapiskih večkrat poudaril, da so bili v vojni dobri in slabi Poljaki, dobri in slabi Judje in tudi dobri in slabi Nemci. Temu aspektu so se pri ustvarjanju filmske različice zgodbe kar malce izognili in mu niso namenili tako velike pozornosti, kot jo je Szpielman v svojih izvornih zapiskih.

The Pianist Wladyslaw Szpielman Wilm Hosenfeld

Druga zanimivost, ki smo jo uspeli izbrskati pa se nanaša na prizor o nakupu karamelnega bombona. Scena v filmu izgleda precej groteskna. Sredi čakajočih na vkrcanje na vlak za koncentracijsko taborišče se sprehaja deček, ki na vrvici okrog vratu nosi obešeno škatlico z bomboni. Zanje zahteva nesmiselno visoke cene in Szpielmanova družina si komajda napraska drobiža za en sam karamelni posladek. Szpielman je potrdil, da je bilo vse to res, in da je to njegov poslednji spomin, v katerem so bili združeni kot celotna družina.

Po vojni se je Szpielman vrnil v Varšavo na ponovno obujeni poljski radio z natanko isto pesmijo, pri kateri so ga šest let pred tem nasilno prekinile padajoče bombe v okolici. Postal je glasbeni direktor radia in še dolga leta koncertiral po Evropi in Ameriki z najrazličnejšimi orkestri. Največ je sodeloval z Bronislavom Grimplom, s katerim naj bi opravila preko 2500 koncertov širom sveta. Svojo življenjsko pot je sklenil 2. junija leta 2000. Vendar pa bo spomin na vojne grozote po njegovi zaslugi živel še zelo dolgo.

Karamela Pianist

Najdene informacije torej ne razkrivajo nikakršnih večjih odstopanj od dejanskega poteka dogodkov, kar poudari režiserjevo željo po pristnosti prikaza realnega stanja. Celo najbolj nenavadni prizori, kot je tisti z omenjenim prodajalcem slaščice, je očitno ustvarjen po resničnih dogodkih in zvesto sledi zgodbam zatiranih in izkoriščanih skupin tistega časa. Edina kritika lahko leti na prikaz nemškega oficirja, ki v filmu s svojim rekom Szpielmanu: “Ti moraš živeti, Bog to želi.” nakaže, kot da mu pusti živeti le zato, ker je dober pianist. V resnici pa je, kot je že zapisano, Hosenfeld pomagal tudi drugim ljudem, ki naj ne bi bili v ničemer izjemni, zaradi česar je Szpielman zagovarjal dejstvo, da ga je rešila oficirjeva dobrota. Ne pa, kot film malce zmotno predstavi gledalcem, sposobnost njegovega igranja klavirja.

Pošlji komentar

1 Komentar za "Različic kot Rusov, a le ena je prava: Pianist"

Obvesti me
avatar
Sortiraj:   novo | najstarejše | najbolj všečkano
filmoljub
Gost
Tudi v filmu ne gre zgolj za igranje klavirja. V enem od najbolj izjemnih prizorov v zgodovini filma (in po mojem skromnem mnenju najboljšem filmu Romana Polanskega) je to prikazano z osupljivo rahločustnostjo in neverjetno kinematografsko spretnostjo. Nacist je prepričan, da Jud laže o svojih glasbenih sposobnostih, ker bi si rad zgolj rešil življenje — potem pa se na lastne oči prepriča, da človek virtuozno igra eno najtežjih in najlepših Schopinovih skladb (Balada v G-molu), in se vpraša: “Kaj hudiča Nemci delamo tem ljudem? Kaj delamo celemu svetu? Ubijamo kulturo, omiko in spodobnost med ljudmi? Kakšne pošasti smo?” To je… Preberi več »
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!