Naslednja v vrsti je zgodba o mladostniški zaljubljenosti, ki se je odvijala na najbolj znani ladji vseh časov. Čeprav smo v uvodnem članku rubrike “Različic kot Rusov, a le ena je prava” zapisali, da se bomo posvečali le filmom z oznako “temelji na resnični zgodbi”, bomo že tokrat naredili majhno izjemo in pripravili članek o avtentičnosti dogodkov, prikazanih v filmu, ki se v svoji reklamni kampanji ni preveč zanašal na ta naslov.

Titanik je bil ob svoji splovitvi leta 1912 največja ladja na svetu, vendar je na žalost že na svoji krstni vožnji iz Southamptona v New York zadel v ledeno goro, kar je posledično povzročilo smrt več kot dveh tretjin od skupno 2224 potnikov in članov posadke na krovu. Pred in med gradnjo so se ladijski arhitekti in ladjedelci še posebej radi hvalili, kako bo to prva nepotopljiva ladja. Čeprav je za krmilom stal izkušen morjeplovec Edward J. Smith, kateri se je pred prevzemom vajeti hvalil, da v vseh letih, ki jih je preživel na morju, ni uzrl prav nobene nevarnosti, se je zadeva vseeno končala precej klavrno.

RMS Titanic Titanik

V spektakularni katastrofi je James Cameron, kanadski režiser, producent, scenarist in zagrizen raziskovalec globin morja, našel mesto za uresničitev svoje ideje o romantični zgodbi dveh mladih zaljubljencev. Tako vas lahko že kar takoj na začetku razočaramo in povemo, da na ladji v resnici ni bilo nobenega Jacka Dawsona ali Rose Dewitt Bukater. Celotna romanca se je porodila v Cameronovih mislih in tudi številni liki, ki se v zgodbi nahajajo okrog njiju, so izmišljeni. Je pa res, da so nekaj let po izidu filma v ladijskih zapisih o potnikih našli nekoga, ki se je ob vkrcanju podpisal z “J. Dawson”. Kasneje so ugotovili, da kratica J. v resnici predstavlja ime Joseph in da gre za možaka, rojenega v Dublinu, ki je na ladji delal kot nakladač premoga, vendar to ni ustavilo trum oboževalk in oboževalcev, ki so mu na grobu v Halifaksu na Novi Škotski pustili na tone kino vstopnic, osebnih fotografij in slik Leonarda DiCapria.

Nasprotno pa drži za posnetke razbitin. To so realni posnetki iz dna severnega Atlantika, ki jih je Cameron naredil tekom dvanajstih potopov na globino skoraj 4000 metrov. Po pomoč se je zatekel k Rusom, kateri so omogočili najem podmornice, s katero je nato s prav posebnimi kamerami, ki so morale zdržati pritiske preko 41 MPa (megapaskalov), posnel čudovite kadre počasi razpadajoče razbitine. Te je nato mojstrsko vkomponiral v film in z njihovo pomočjo tudi pripravil scenenografijo, ki je odražala podobo prostorov na ladji, kot naj bi ti izgledali v času njihove kratke uporabe.

Vkrcanje na Titanik

Pred vkrcanjem na Titanik lahko v enem od prizorov vidimo Rose, kako razkazuje slike tedaj še bolj ali manj neznanega slikarja Pabla Picassa. Na srečo je ta prizor le humoresken dodatek, ko eden izmed likov pripomni, da iz takšnega umetnika v prihodnosti zagotovo ne zraste nič pametnega. V resnici se na Titanik ni vkrcalo nobeno izmed del sedaj slovitega slikarja in na srečo zaradi nesreče nismo ostali brez katere od Picassovih umetnin.

Se pa je, kot že uvodoma omenjeno, skupaj z ladjo izgubila velika množica življenj. Prav nihče, bogat ali reven, ženska ali moški, otrok ali odrasel, ni bil varen pred pogubo. Nekateri so ostali ujeti v prostorih ladje, ker stevardese niso prejele jasnih navodil, kaj naj storiti z zaklenjenimi vrati v višje razrede. Tu je film za potrebe močnejšega čustvenega odziva gledalcev malce iznakazil resnico in težavo prikazal kot zavestno odločitev, da tretjerazredni potniki ne bi zasedli prostorov v rešilnih čolnih. Resnično pa se je dogodil prizor, v katerem popustijo podporni kabli enega izmed ladijskih dimnikov, ki se nato prevrne v vodo, pod sabo potopi ljudi in ustvari val, zaradi katerega se prevrnejo vsi reševalni čolni v bližini. Poglejmo si še nekaj posameznih primerov smrti, ki se zvrstijo, ko se približujemo zaključnim prizorom filma.

Potapljajoč se Titanik TItanic

Eden izmed bolj ikoničnih likov Titanika je zagotovo njegov kapitan Smith. V filmu je prikazan kot časten mož, ki je po kapitanskem kodeksu ostal na ladji, dokler se ne izkrcajo vsi potniki. Ker je bilo v primeru Titanika to nemogoče, se v filmu sprehodi na poveljniški most in tam ob krmilu dočaka svojo bridko usodo, ki mu jo prinese ledena voda, ki vdre v prostor. V resnici je nekaj potnikov potrdilo zapisano zgodbo, drugi pa so svoja videnja opisovali drugače. Nekateri so pričali, da so videli kapitana Smitha v vodi z rešilnim jopičem okrog vratu, kar bi bilo še vedno možno, če ga je naplavilo iz mostu po vdoru vode. Peščica pa jih je povedala, da si je kapitan sodil sam. Eden izmed pričevalcev je trdil, da je to storil kar s pištolo na sencih. Na koncu so vsi preživeli iz vrst posadke zavrnili takšno možnost in tudi trupla, ki bi lahko odstrnilo tančico skrivnosti, niso nikoli našli.

Je pa motiv samomora s pištolo v filmu vseeno uporabljen, in sicer pri častniku Murdochu. Ta je v filmu prikazan, kako najprej sprejme podkupnino, za katero bo dvema potnikoma dal prednost pri vkrcavanju v rešilne čolne, nato pa potnikoma iz nižjih razredov s pištolo prepreči, da bi se rešila. Trenutek streznitve pride takoj za tem in Murdoch si sodi še sam. Pričevanja preživelih iz kraja nezgode ne vsebujejo nobenih informacij o streljanju na potnike, je pa velika večina potrdila, da je en izmed članov posadke storil samomor, a njegova identiteta ni bila nikoli razkrita. Prav tako so bili neuspešni poskusi ugotavljanja, ali je častnik Murdoch sprejel kakršnokoli podkupnino. Zaradi razžalitve spomina na pokojnika in njegove svojcev je nekaj vodilnih iz studia odletelo na obisk v njegovo domače mesto in v spominski sklad darovalo 8500 $.

Titanik orkester k tebi želim Titanic

Eden izmed najbolj močnih trenutkov iz filma je zagotovo prizor z ladijskim orkestrom, ki je s svojo glasbo potapljajočo se ladjo spremljal prav do konca. 33-letni Wallace Henry Hartley je bil na ladji kot vodja orkestra in je po tem, ko je ladja zadela ledeno goro, ob sebi zbral vseh osem članov zasedbe. Skupaj so na palubi igrali ter s tem želeli pomiriti vse bolj panično množico. Edino, o čemer se preiskovalci nesreče ne morejo zediniti, je pesem, ki so jo glasbeniki zaigrali zadnjo. V raznih pisanjih o Titaniku se je največkrat pojavil naslov “K tebi želim, moj Bog”, med drugim pa so nekateri preživeli pričali o skladbi “Song d’Automne”.

Za konec pa se dotaknimo še dveh stvari, ki se jih mnogokrat povezuje s Titanikom, vendar le zaradi Cameronovega filma, saj si ju je režiser izmislil in očitno z njuno umestitvijo v film tudi dobro uspel. Prva je diamant “Srce morja”, ki ga je Cameron dodal v film kot lep povod ostareli Rose, da pove svojo zgodbo, druga pa je skica gole Rose v mladih letih. Čeprav je v filmu nakazano, da je vse skupaj skiciral Jack Dawson, je roka, ki drži svinčnik, dejansko režiserjeva. Prav tako so tudi vse ostale skice, ki jih ima s seboj mladi slikar, delo Cameronovih spretnih prstov.

Titainc Kate Wisled Rose Titanik

Tako smo pripluli še do konca analize enega izmed zanimivih filmov, pri ustvarjanju katerega so pomembno vlogo igrali tudi dogodki in osebe iz resnične zgodovine. Zaradi ohranjanja prebavljive dolžine članka so nekatere malenkosti na žalost ostale nezapisane, vendar jih lahko, če je članek v vas prebudil zanimanje, še vedno izbrskate na spletu.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!