V luči nedavnega odhoda enega največjih človeških umov na raziskovanje sveta po smrti, smo se odločili, da vam v naši rubriki tokrat predstavimo Teorijo vsega (The Theory of Everything, 2014). V njej Eddie Redmayne, v letu 2016 sveže začarani čarozoolog iz sveta Harryja Potterja (Magične živali (Fantastic Beasts and Where to Find Them, 2016)), in Felicity Jones, protagonistka prvega odvrtka obujene franšize vojne zvezd (Rogue One, Zgodba Vojne zvezd (Rogue One: A Star Wars Story, 2016)), stopita v čevlje Stephena Hawkinga in njegove žene Jane ter nam pokažeta, kako naj bi bilo njuno življenje, srečanje z neozdravljivo boleznijo in spoprijemanje s težavami, ki jih ta prinaša s seboj. Film si je ogledal tudi Stephen Hawking osebno in po ogledu potočil solzo ter pohvalil ustvarjalno ekipo, ki ji je že tekom snemanja in priprav priskočil na pomoč z blagoslovom za uporabo njegovega sintetizatorja zvoka, ki ga sami nikakor niso uspeli preveč uspešno poustvariti. Navkljub pohvali človeka, ki bi lahko najbolje iz prve roke povedal kaj več o neujemanju filma z realnostjo, pa se bomo vseeno lotili kratke analize, kateri dogodki prikazani na platnu so pristno ogledalo Hawkingovega resničnega življenja in kateri preveč umetniško navdahnjene drobtinice, ki so padle z režiserjeve/scenaristove mize.

Stephen Hawking young kid

Stephen Hawking (levo) v otroških letih poleg svoje sestre Mary

Pa začnimo pri Hawkingovem otroštvu. Takrat še čisto nič ni kazalo, da bo iz malega Stephena zrasel najpomembnejši fizik njegove generacije. Bližnji so Hawkingovo družino večkrat opisali kot neobičajno in imeli so kar nekaj razlogov za to. Na primer: za svoje vozilo so si priredili kar enega izmed starih, odpisanih Londonskih taksijev, v kletnih prostorih hiše je oče gojil čebele in družinski obedi so večkrat potekali le ob štorkljanju pribora ob krožnike, saj je bil vsak izmed njih zatopljen v svojo knjigo. Za filmsko inačico so izbrali precej bolj konvencionalno oblikovano družino, čeprav tudi tam najdemo detajle, ki nakazujejo na malce posebno življenje in razmišljanje. Lep primer je tudi v filmu prikazan poznejši obisk že precej ohromelega Stephena in njegove žene Jane v novo kupljeni podeželski pridobitvi staršev, ki je popolnoma neprimerna za obiskovalce na invalidskem vozičku. To kaže na pomanjkanje starševske odgovornosti za njihovega sina, kar je njegova žena tudi takoj opazila. Poleg nakupa koče je tudi domača proizvodnja vina, prikazana pod nadzorom Stephenovega očeta, resnično obstajala, vendar naj bi bila po Janinih besedah povsem spodobna in sploh ne zanič, kot so to prikazali v filmu.

Poleg bolj negativnih prispodob o družini Hawking, ki bi jih v predstave gledalcev lahko priklicala odtujenost staršev, pa je Stephenov osnovnošolski sošolec pojasnil, da so se (lahko) imeli pri Hawkingovih doma tudi precej drugače. Izpostavil je predvsem svobodo, ki so je bili deležni otroci. Ta se je kazala tudi skozi dialoge pri obedih, ko so se, za razliko od njegove družine, za mizo pogovarjali tudi o seksu, homoseksualnosti, splavu in drugih nenavadnih temah ter jih vedno poskusili podkrepiti z najrazličnejšimi argumenti za in proti. Tudi Stephen je o svojih starših povedal, da so ga vedno spodbujali k prevpraševanju stvari in temu, da se mora vselej truditi razmišljati na veliko. To mu je očitno prišlo zelo prav pri raziskovanju skrivnosti skoraj neskončnih črnih lukenj in ostalih pritiklin neskončno končnega vesolja ter zakonitosti, ki v njem kraljujejo.

V filmu lahko tudi vidimo Stephena preden so se mu začeli pojavljati simptomi usodne bolezni, kako sodeluje pri Oxfordovi fakultetni veslaški ekipi. Letna tekmovanja v veslanju za fakulteti v Oxfordu in Cambridgeu že od nekdaj predstavljajo eno izmed pomembnejših možnosti izkazovanja neposrednega rivalstva med paradnima konjema hramov učenosti britanskega otočja. Navkljub morebitnim gledalčevim dvomom o ustreznosti telesne gradnje Hawkingovega mladeniča za sodelovanje  v fakultetni veslaški ekipi, je Stephen res sodeloval v njej in sicer v vlogi krmarja, ki mora biti predvsem zelo lahek. Tu pa je že poprej ne preveč mišičasto telo prišlo ravno prav.

Stephen Hawking rowing tream veslaška ekipa

V zadnjih letih študija je Stephen večkrat doživel neprijetne zdravstvene težave, zaradi katerih pa ni želel vznemirjati svoje družine in jim tudi sam ni posvečal prevelike pozornosti. Težave z govorom, opotekanje pri hoji in zmanjševanje ročnih spretnosti so naraščale, večkrat se mu je zgodilo tudi, da je med hojo nenadzorovano padel. Enkrat ga je kontrola nad udi zapustila ravno na vrhu daljšega stopnišča in padanje do dna mu je izbilo zavest ter povzročilo tudi kratkotrajno izgubo spomina, vendar ga ni nič od tega prisililo, da bi se končno odločil za obisk pri zdravniku. Ko omenjenih nevšečnosti ni zmogel več prikriti pred svojo družino na enem izmed redkih obiskov doma, ga je oče v spremstvu sestre Mary pospremil do družinskega zdravnika, ta pa ga je napotil na pregled k specialistu v London. V bolnišnici je preživel kar dva tedna, tekom katerih so izvedli številne (tudi precej neprijetne) preiskave, da bi določili izvor težav. Kot je povedal za dokumentarec Hawking (2013): “Odvzeli so mi vzorec mišic, vame vstavljali različne elektrode in mi v hrbtenico vbrizgali posebno tekočino, ki jim je s pomočjo rentgena omogočila vpogled v njeno delovanje. Končno so mi postavili diagnozo amiotrofične lateralne skleroze.” V svetu bolezni bolj znane pod kratico ALS. Pred nekaj leti so se ljudje v podporo zbiranja sredstev za raziskave na njenem področju množično polivali z vedri ledeno mrzle vode. Tako kot večini bolnikov, ki jim postavijo podobno diagnozo, so tudi Hawkingu napovedali le še dve do tri leta življenja.

Navkljub navzven precej brezupnim okoliščinam, v katerih se je znašel, je znal Stephen povedati kar nekaj razlogov, ki so mu pomagali pri odganjanju obupa in trdnem vztrajanju pri življenju. Kot enega izmed zgodnejših omenja pacienta levkemije, s katerim je delil sobo v bolnišnici kmalu po seznanjenju z diagnozo. Ob njegovem opazovanju je ugotovil, da je cimer v še precej hujšem položaju in njemu v resnici niti ni tako hudo. Druga izmed pomembnejših začetnih vzpodbud pa naj bi bila nočna mora, v kateri je bil obsojen na usmrtitev. Vse to in še drugi manjši navdihi so ga očitno zelo dobro spodbudili, da je kljuboval trdovratni bolezni in postavil zdravnike na napačno stran glede njihovih napovedi o trajanju njegovega življenja.

Po nekaj letih boja z boleznijo, ko je že presegel prve napovedi zdravnikov o trajanju življenja, so mu navkljub upočasnitvi stopnjevanja bolezni udi že toliko omagali, da po letu 1969 brez pomoči invalidskega vozička ni več šlo. Pešanje glasu je bilo le malce počasnejše in sredi sedemdesetih so njegov popačen govor lahko razvozlali le še njegovi najbližji, ki so skrbeli zanj. Tu mu je na pomoč priskočila računalniška tehnologija pod spretnimi prsti programerja Walta Woltosza, ki je za v znanstveni srenji že poznanega veleuma pripravil program, ki ga je lahko usmerjal s premikanjem oči in obraza. Sprva je tudi program deloval na osnovi posebnega klikerja, sedaj v zadnjih letih pa se je vse skupaj preselilo v senzor, ki ga je nadzoroval z mišicami lica.

Stephen Jane Hawking

Bolezen s kratko pričakovano življenjsko dobo za Stephena nikakor ni bila razlog, da bi se odpovedal ljubezni v svojem življenju. Svojo prvo ženo je tako, kot je prikazano v filmu, spoznal na novoletni zabavi leta 1963. Zveza pa se za razliko od filma ni začela resneje odvijati vse do oznanitve diagnoze. Poročila sta se  v letu 1965 in Jane je večkrat iskreno priznala, da se je že takrat zavedala velike možnosti, da bo kmalu v letih po poroki ovdovela. Vendar pa, kot je dodala poleg tega, je bilo tisto obdobje konstantnega strahu pred uresničitvijo jedrskih groženj hladne vojne v resnici eno samo pričakovanje neizbežnega konca in se sploh ni tako veliko ukvarjala z moževo smrtno diagnozo. Zadeva se je odvila povsem drugače in zakon je trajal skoraj 30 let, ko sta se v letu 1995 ločila.

Očitno hromitev mišic ni vplivala na Hawkingovo sposobnost razmnoževanja in v tem času sta z ženo Jane svetu prinesla tri povsem zdrave otroke. Glede na situacijo pa je bila zadeva očitno precej sumljiva babici otrok in za sina Timothyja, tretjega po vrsti, je ob priložnosti, ko sta se znašli sami, tašča kar direktno vprašala Jane: “Kdo je Timothyjev oče?”, na kar je dobila zelo jasen odgovor, da je to lahko edino Stephen.

Ker je skrb za majhne otroke in ohromelega moža predstavljala precej veliko breme, je Jane z veseljem sprejela pomoč zagnanih študentov in jim ponudila tudi brezplačno prenočišče, če so bili v zameno pripravljeni priskočiti na pomoč pri skrbi za telesno oslabljenega znanstvenika. Vse to je s seboj prineslo tudi nekaj čisto pravih situacij, ki bi jih pričakovali tudi v kakšni pocukrani španski nadaljevanki. Dva odstavka nazaj smo sicer zapisali, da sta se Jane in Stephen ločila v letu 1995, vendar sta že od leta 1990 živela ločeno, ko je Hawking zapustil Jane zaradi ene izmed pomočnic – Elaine Mason. Vendar je potrebno zapisati tudi, da je Jane v letu 1979, kmalu po rojstvu Timothyja, za pomoč pri hiši poprosila Jonathana Hellyerja Jonesa, s katerim sta se, po ločitvi s Stephenom, tudi poročila. Stephen je znal namigniti, da je zaradi neprestanega pričakovanja njegovega odhoda, Jane že davno pred ločitvijo iskala primernega moža zase.

Pravi razlog za ločitev pa naj bi ležal v razhajanju med zakoncema glede teme verovanja. V knjigi Kratka zgodovina časa, se je Stephen začel vse bolj nagibati v smer ateizma, kar je zagotovo motilo Jane, ki se je v vseh hudih časih vedno zanašala na svoja katoliška prepričanja, za katera je verjela, da so ji nedvomno pomagala pri prebijanju čez številne prepreke, ki ji jih je skupno življenje s pešajočim fizikom vrglo na pot.

Kot ugotovljeno film torej precej zvesto sledi resnični zgodbi življenja Stephena in Jane Hawking. Tudi oba igralca – Eddie Redmayne in Felicity Jones – sta se pred snemanjem srečala z navdihoma za svoji vlogi in prejela odobritev za udejanjenje na velikem platnu. Kot kažejo priložene slike sta bila tudi precej podobna osebama, ki jih igrata in pri nekaterih slikah se je potrebno prav malce potruditi, da se nedvoumno razloči, katera slika prikazuje prizor iz filma in katera je prava.

Stephen Hawking

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!