Angleški režiser Joe Wright, ki se je na zemljevid uglednejših filmskih ustvarjalcev leta 2005 postavil s filmom Prevzetnost in pristranost (Pride & Prejudice), je v lanskem letu na filmska platna, in tudi med dobitnike laskavega zlatega kipca po imenu Oskar, izstrelil svoj izdelek Najtemnejša ura (Darkest Hour, 2017) in njegovega glavnega igralca Garyja Oldmana. Nekateri zlobni jeziki so celo namigovali, da je bil film ustvarjen samo zato, da bi Oldman, po dolgih letih izvrstnega igranja, končno dobil svojo nagrado akademije. Vendar pa ta nikakor ni bila podeljena za oskarja nevredno predstavo. Glede na videno in tudi na odzive kritiške javnosti, bi skoraj lahko trdili, da Najtemnejša ura predstavi vsaj eno izmed najboljših, če ne celo najboljšo predstavo britanskega medvojnega “Pitbulla” (vzdevek, ki si ga je pridobil Winston Churchill) na filmskem platnu.

Poleg Oldmana so v filmu vidnejše vloge oseb iz časa Britanskega odločevanja kako in kaj storiti v času nemškega zavojevanja stare celine zavzeli še številni znani obrazi, večinoma prihajajoči iz britanskega otočja. Churchillovo ženo je upodobila Kristin Scott Thomas (Štiri poroke in pogreb (Four Weddings and a Funeral, 1994; Tomb Raider (2018)…), Stannis iz serije Igra prestolov (Stephen Dillane) je stopil v čevlje Churchillovega največjega antagonista Viscounta Halifaxa, v “Pitbullovega” predhodnika pa je stopil Ronald Pickup. Mlajši del spektra v Najtemnejši uri predstavlja Lily James, prav tako britanka, ki nas je lani prepričala v popolnoma drugačni vlogi v Vozniku (Baby Driver, 2017), letos pa jo pričakujemo v drugem delu ikoničnega mjuzikla iz pred desetih let – Mamma Mia: Spet začenja se! (Mamma Mia! Here We Go Again, 2018).

Gary Oldman Winston Churchill Najtemnejša ura

Tokrat lahko naše razkrivanje, koliko od videnega na filmskem platnu je resničnega, začnemo iz malce drugačnega zornega kota. Glede na to, da smo Oldmana v istem letu kot je izšla Najtemnejša ura videli v Krij mi hrbet (The Hitman’s Bodyguard, 2017), v katerem ni niti približno izgledal tako obilen, lahko z malce dedukcije precej enostavno pojasnimo od kod je, poleg oskarja za najboljšo moško vlogo, film dobil tudi oskarja za najboljšo masko. Iz pokoja premamljeni mojster kostumografije, Kazuhiro Tsuji, je vseh 48 snemalnih dni potreboval dnevno štiri ure za namestitev in še dodatno uro za odstranitev ličenja in “debelilne proteze”. Poleg tega je Oldman povedal, da je za verodostojnost lika na snemanju v poprečju pokadil kar 12 cigar dnevno. Celokupno so tako samo za cigare na snemanju porabili okrog 30.000 €.

Na začetku filma, še preden dodobra spoznamo Churchilla nas že takoj pričaka njegovo snidenje z novopečeno tajnico Elizabeth Layton (v njen kostim je skočila že omenjena Lily James). Navkljub kratkemu predhodnemu opomniku, kako je potrebno delati z Winstonom, Laytonova kaj hitro naleti na njegov trmasti karakter, ki je tudi drugod vsakokrat, ko mu je kdorkoli prišel naproti, jezno šavsnil proti njemu. Po drugi strani pa tekom filma ugotovimo, da zna biti do svojih istih podrejenih tudi povsem drugačen. Prizor v katerem mu Laytonova pojasni kaj v resnici pomeni njegov prvi poskus prikaza znaka “Victory”, z dvignjenima kazalcem in sredincem, pa je lep dokaz, da se je znal z njimi tudi pošaliti in pokazati svoj prijaznejši obraz. Da svoje celotne palete čustev od nestrpnosti, nepotešljivosti, zahtevnosti in brezobzirnosti pa vse do zabavnosti, uvidevnosti in dobrosrčnosti v nobenem delu spektra ni skrival pred svojimi bližnjimi (sodelavci), je v svoji knjigi Mr. Churchill’s Secretary zapisala tudi njegova osebna tajnica (resnična Elizabeth Layton) med leti 1941 in 1945. To jasno potrdi, da je karakterna upodobitev na platnu precej blizu realnosti.

Lily James Elizabeth Layton Najtemnejša ura The Darkest Hour

Glede na zapisani letnici v prejšnjem odstavku bo marsikdo hitro seštel 1+1 in ugotovil, da se matematika ne izide in Laytonova v času Churchillovega nastopa mandata ni mogla biti njegova tajnica. To je tudi popolnoma res. Lik osebne tajnice je v filmsko zgodbo dodan popolnoma arbitrarno, predvsem zato, da po eni strani lahko predstavili njegov lik tudi v razmerju do podrejenih zunaj političnega parketa, po drugi pa verjetno malce tudi zato, da ugodijo vse večjim zahtevam po čim bolj enakovrednem zastopanju moških in ženskih v osrednjih filmskih vlogah.

V enem od prizorov z ženo Clementine (Kristin Scott Thomas) mu ta razodene, da se družinski proračun vse bolj nevarno približuje rdečim številkam. To pa predvsem zahvaljujoč njegovi bolestni obsesiji z verižnim kajenjem cigar in vsakodnevnemu prekomernemu pitju najrazličnejših razkošnih žganih pijač. Poleg tega v filmu ni omenjeno še vzdrževanje njihove podeželske domačije v Chartwellu, ki je gotovo prav tako znatno vplivalo na porabo denarja. Vse skupaj se je nato res odrazilo v zaznavnem primankljaju denarja, ki pa ga je leta 1948 končno odpravila objava njegove knjige. The Gathering Storm (The Second World War) je zgodba o britanskem potapljanju v drugo svetovno vojno in mu je pozneje, v letu 1953, prinesla celo Nobelovo nagrado za literaturo.

Kristin Scott Thomas Najtemnejša ura Darkest Hour

Nekateri izmed najbolj napetih prizorov, ki za razliko od večine ostalih sodobnih filmov za vzpostavitev suspenza ne potrebujejo pregona vozil ali strelskega obračuna, se odvijejo v prostorih namenjenih kriznih časom, kjer naj bi voditelji države brez strahu pred zunanjo nevarnostjo, načrtovali naslednje potrebne korake. V filmu so tej prostori locirani pod zemljo, kjer se tudi v resnici v bližini parlamenta v Londonu nahajajo prostori z imenom War Rooms, vendar jih Churchill in ostali niso uporabljali na začetku vojne ampak šele po septembru 1940, ker poprej v Londonu še ni bilo nevarnosti za letalske napade. Zanimivost, ki jo je vredno omeniti, je nivo podrobnosti, ki so ga filmski ustvarjalci uspeli ustvariti. Stol na katerem je med burnimi debatami sedel resnični Winston Churchill je še danes shranjen za steklom v muzeju v prej omenjenih prostorih. Podrobnejši ogled stola hitro razkrije, da lahko na njegovem naslonjalu opazimo sledi, kjer je Churchill s svojim prstanom trkal po njem in tudi v filmu lahko v določenih prizorih lepo vidimo, kako med tehtanjem svojih in Halifaxovih argumentov s svojim prstanom trka po naslonjalu stola.

O Churchillu je znano tudi, da je večkrat za nekaj časa izginil in se odšel sprehajat po mestu, kjer je rad od naključnih državljanov izvedel kakšno je njihovo dejansko mnenje o situaciji, v kateri sta se znašla njegova država in svet ter okrog ukrepov, ki so v sprejemanju. V resnici ne obstaja nobeno posebno pričevanje, da naj bi Churchill takšno poizvedovanje, kot je prikazano v filmu, opravil tudi na podzemni železnici. Vendar ta malenkost na celotno zgodbo nima kdove kakšnega vpliva, postavi pa dogajanje v filmu v malce drugačno okolje, kar ga gotovo naredi malce zanimivejšega.

Winston Churchill Gary Oldman Kralj King George VI Ben Mendelsohn

Poleg trenutka, kjer od naključnih državljanov na podzemni izve, da ima njihovo podporo pri vstopu v vojno proti nemškemu uničevalskemu stroju, je v filmu prikazan še en pomemben trenutek, ki je našemu junaku na platnu prinesel pomembno potrditev, da s svojimi odločitvami deluje v pravi smeri. Gre za kraljevi obisk pri Winstonu doma, kjer mu kralj zagotovi, da ima njegovo podporo ob vojaškem vstopu v vojno napram mirovnim pogajanjem, kot želi Halifax. Za razliko od prikazanega na platnu se prijateljski odnos med Churchillom in kraljem ni razvil tako hitro in malce več ponedeljkovih srečanj je bilo potrebno, da sta ugotovila, da imata kar nekaj skupnih točk, ki sta jih nato razvila v obojestransko naklonjenost.

Filmski prikazi znanih osebnosti, četudi še tako verno sledijo zgodovinskim dejstvom, lahko že samo z izbiro prizorov precej vplivajo na doživljanje posameznega lika in ga s tem predstavijo v precej bolj pozitivni ali pa negativni luči, kot je bil v resnici. Tudi kot posledica tega, da želijo ustvarjalci film narediti bolj zanimiv s povečanjem kontrasta med protagonisti in antagonisti.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me