Kino Otok – Isola Cinema je filmski festival v pravem pomenu besede: živo srečanje ustvarjalcev in obiskovalcev, odličen izbor filmov in prepoznavnimi gosti z vsega sveta. Skrbno izbran filmski in spremljevalni program je Kino Otok postavil na zemljevid ključnih filmskih festivalov pri nas, o čemer priča tudi stalna podpora občinstva, ki ga je vsako leto več. Letos se bo festival odvil že 13-ič, kar naj vražervernim ne vzame poguma, ker ga je zagotov vredno obiskati. Pravzaprav se bo dogajanje odvijalo na večih lokacijah, poleg osrednjega programa v Izoli še v Ljubljani, Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu, in to vse od 30. maja pa do 11. junija letos. Spodaj objavljamo seznam novejših dolgometražnih filmov festivala.

Kaisin čudežni gozd (Kuun metsän Kaisa, 2016):

Družinska kronika, kronika nekega prijateljstva, zgodovina starega kontinenta in starodavne legende se poetično prepletajo v čarobnem dokumentarcu o enem izmed laponskih ljudstev, čigar način življenja in kultura sta bila potisnjena na pot skorajšnjega izginotja. Izjemna filmska pripoved na tenki meji med kroniko in domišljijo obuja danes skoraj pozabljene ideje o zlatih časih miru, spontanem sobivanju z naravo, otroških radovednosti in veselju do življenja.

Velikani (Les Ogres, 2015):

Ognjevit, neukročen in razburljiv prikaz življenja potujoče gledališke skupine skoraj naturalistično upodobi svet teatra kot kaotičnega in svobodnega, a hkrati tesnega univerzuma, pogosto na robu eksplozije (ali implozije). Naslov nam da misliti, da gre za grozljivko ali pravljico, a pošastni elementi tega poživljujočega filma so le velikanski egi in silni apetiti. Film o družinah – v biološkem in širšem pomenu besede.

Snežna gora (Kang rinpoche, 2015):

V majhni tibetanski vasi se Nyima odloči, da se bo odpravil na tradicionalno romanje do cenjenega in čaščenega templja. S skupino sorodnikov in prijateljev se peš poda na dolgotrajno, dva tisoč kilometrov dolgo popotovanje predanosti in vere, popotovanje duhovne rasti in povsem zemeljskih izzivov. Nenavaden film ceste in eno najbolj navdihujočih romanj v zgodovini filma.

Brez naslova (Untitled, 2017):

“Želim podati pogled na svet, ki lahko vznikne le, če ne zasledujemo nobene določene teme, če se vzdržimo podajanja sodb, če napredujemo brez cilja.” Po nenadni smrti Michaela Glawoggerja leta 2014 je njegova dolgoletna sodelavka Monika Willi sestavila material, ki ga je posnel v štirih mesecih in devetnajstih dneh na Balkanu, v Italiji ter severni in zahodni Afriki. Potovanje v svet z odprtimi očmi in odprto glavo – opazovanje, poslušanje, doživljanje.

Dawson: zamrznjeni časi (Dawson City: Frozen Time, 2016):

Mestece Dawson ob reki Yukon je bilo v zadnjih letih 19. stoletja epicenter zlate mrzlice, na prehodu stoletij pa zadnja postaja na poti filmov za prve kinematografske predstave. Številne filme, ki so tam ostali, so nekoč zakopali in nanje pozabili, čez pol stoletja pa so jih odkrili na gradbišču. Na stotine nemih filmov predstavlja osnovo za mozaično pripoved o zgodovini nekega prostora in časa ter za ganljivo odo pozabljenim poglavjem zgodovine filma.

Izgubljeni v Franciji (Lost in France, 2016):

Kaj se zgodi, ko skupina mladih in noro nadarjenih glasgowskih glasbenikov brez denarja odpotuje v majhno mesto v Franciji, da bi nastopili na majhnem glasbenem prizorišču? In kaj se zgodi, ko to ponovijo osemnajst let kasneje? Pele se bodo vesele pesmi za vesele ljudi, daleč od doma – postavila se bodo vprašanja, iskali se bodo odgovori, poleg tega pa bo še veliko refleksije.

Kratki izlet (A Brief Excursion, 2017):

Roko, izgubljenec in mesija, povabi skupino prijateljev in znancev z divje festivalske zabave na popotovanje v samotno, a presenečenj polno Istro. V žgoči vročini se podajo na simbolno pot k odraslosti, na kateri se pretanjeno in humorno izriše portret generacije, ki jo prežema občutek nepripadnosti in izmuzljivosti svobode.

Popisano mesto (Neveshtan bar Shahr, 2015):

Zidovi so kritični prostori. Zrastejo z mesti in stkejo neločljivo vez s pisano besedo kot oglasne deske za človekove sanje, frustracije, strasti in upe. Film je kronika tridesetih let pisanja na teheranske zidove: od začetka islamske revolucije do ponovne izvolitve Mahmuda Ahmadinedžada leta 2009, ko so mestni zidovi postali tako glavna tiskovna agencija kot barometer iranske družbe.

Poslednja plaža (L’ultima spiaggia, 2016):

Priljubljena tržaška mestna plaža. Njena posebnost: zevajoča bela stena, ki še danes ločuje moške od žensk. Redni obiskovalci, večinoma upokojenci, si dneve krajšajo s pripovedovanjem vsakodnevnih prigod, zgodb in spominov. Film v koraku z vsakdanjikom plaže v tragično-humornem slogu obuja raznolike vrednote, tradicijo in minljivost.

Prek morja (Oltremare, 2017):

V tridesetih letih prejšnjega stoletja so prebivalci občine Borgo Tossignano kakor mnogi Italijani zaradi revščine ali pustolovskega duha odhajali v Afriko, v kolonije italijanskega fašističnega imperija. Skozi pripovedi prič, pisma, fotografije in arhivske posnetke, skozi intimne zgodbe in znana ali manj znana zgodovinska dejstva se nam razkrijejo pretresljiva skrita poglavja zgodovine posameznikov, družin in naroda.

Radio sanja (Radio Dreams, 2016):

Velik dan za Pars radio, majhno radijsko postajo v San Franciscu, ki oddaja v perzijščini: v studio bo prišla Metallica in brusila kitare s prvim afganistanskim rock bendom Kabul Dreams. A v zgodbo o uspehu se vmeša vsakdanjik, poln prikupnih likov in suhega humorja. Melanholičen razmislek o življenju emigrantov in ljubeča oda vsem izgubljenim dušam, ki verjamejo, da lahko poezija in glasba spremenita svet.

Ti pretresljivi tresoči časi (Those Shocking Shaking Days, 2016):

Radikalen in brezkompromisen filmski esej o (ne)zmožnosti upodabljanja vojnih grozot. Avtorica Selma Doborac vzame za izhodišče vojno v Bosni (1992–1995) in nas na resnično pretresljiv način (a spet ne na takšen, kot bi ga pričakovali) sooči z našo pozicijo opazovalca in hkrati porabnika podob. Film o vojni, o dojemanju vojne in o umetniškem izrazu kot orožju proti brezbrižnosti.

Trst, Jugoslavija (Trieste, Yugoslavia, 2017):

Sredi 50-ih let 20. stoletja je bil tržaški Ponte Rosso za prebivalce nekdanje Jugoslavije priljubljena nakupovalna destinacija. V 70-ih in 80-ih letih so simbol tega mita postale kavbojke. Množice Jugoslovanov so se zgrinjale čez mejo vsaj enkrat ali dvakrat letno, dokler ni v obdobje tržaškega razcveta posegla vojna na Balkanu. Zgodbe in pričevanja z obeh strani meje obujajo ekonomijo in politiko teh zlatih let.

Vsa severna mesta (Svi severni gradovi, 2016):

Bel prostor in v njem moder šotor, v katerem moška delita odnos, ki ga ni mogoče opisati z besedami. V njun izolirani prostor vstopi nova oseba, ki prinese zgodbe o drugih časih, o mestih severa in juga. Nastajajo nove zveze, prostori, okoliščine. Avtor nas velikodušno povabi, da se mu pridružimo pri raziskovanju intimnih in družbenih prostorov, utopij, ki so blizu in daleč, razmerij, občutij, oblik in teles …

Ženska, ki je odšla (Ang Babaeng Humayo, 2016):

Horacio po tridesetih letih izpustijo iz zapora, kjer je služila kazen za zločin, ki ga ni zagrešila. Na prostosti vstopi v tuj svet vsakdanjika in ko spozna, da ji je zločin podtaknil bivši ljubimec, začne snovati maščevanje. Lav Diaz celo v najneznatnejše kretnje protagonistov ujame zakoreninjeno preteklost privilegiranosti posameznih slojev, sokrivdo in aroganco, ki so sooblikovale velikanska neskladja v sodobni filipinski družbi. Film je bil leta 2016 nagrajen z zlatim levom na beneškem filmskem festivalu.

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me