Pozor: Besedilo vsebuje kvarilnike, kar bi lahko vplivalo na izkušnjo ob ogledu serije Igra prestolov, zato je branje primerno za tiste, ki so epizodi že videli.


Končno se je začela zadnja sezona Igre prestolov, ki se je vrnila na naše ekrane po 20 mesecev dolgem premoru. Pričakovanja so zelo visoka, saj mora sezona v le 6 epizodah zaključiti še zelo odprto zgodbo. Zato je mogoče nekatere presenetilo dejstvo, da se je sezona odprla zelo umirjeno. Prva in druga epizoda delujeta kot daljša epizoda o pripravah na veliko bitko pri Zimišču, v katerem so prvič zbrani skoraj vsi liki zgodbe. Prva epizoda je bila v celoti posvečena ponovnemu srečanju likov, saj so se nekateri nazadnje videli dolgo časa nazaj. Tak primer sta Jon in Arya, ki sta se nazadnje srečala v tretji epizodi prve sezone, ki smo jo gledali pred osmimi leti.


Ponovno sta se srečala tudi Sansa in Tyrion. Iz pogovora med njima je dokončno jasno, da ta Sansa ni več tista, ki smo je vajeni iz prejšnjih sezon. To je odrasla Sansa,  ki ve, kako se vrtijo kolesja v zaodrju igre, ki je prva razumela prevaro kraljice Cersei. Vse, kar je preživela v teh osmih sezonah, se je na nek način obrestovalo. To se še enkrat potrdi v drugi epizodi, v pogovoru med Sanso in Daenerys, ko jo neomajna sprašuje o usodi Severa. Sansa ve, kaj hoče, in ve, kako to dobiti.


V prvi epizodi lahko vidimo vzporednice s prvo epizodo prve sezone, saj sta strukturirani na podoben način. Vse se začne s prihodom Jona in Daenerys v Zimišče, ki ga spremljamo skozi oči Arye in dečka, ki pleza po drevesu. To spominja na prvi prihod kralja Robertha v Zimišče, kar smo takrat spremljali skozi oči Arye in Brana. Epizoda se prav tako kot v prvi sezoni tudi zaključi z Branom in Jaimejem. Le da sta tokrat oba lika drugačna.


Druga epizoda je na prvi pogled zgolj popivanje in pogovarjanje, a kmalu postane jasno, da skriva v sebi neko večjo globino. Ta epizoda je presenetljivo ena izmed scenaristično najbolj dodelanih epizod celotne sage, saj nas spomni na človeško plat in vse možne vezi med liki, na njihove želje, skrbi, sanje in upanja. Vsi se zavedajo, da je mogoče to njihov zadnji dan življenja. Seveda pride tudi do velikega odkritja o Jonu, ampak je vse to zaenkrat še v ozadju. Bitka proti Kralju Noči je pomembnejša. Vse skupaj je kot pravo zatišje pred nevihto, saj je jasno, da epizoda služi tudi kot poslovilno pisma marsikaterega lika oziroma marsikateremu liku. Zgodbe nekaterih so se v tej epizodi sklenile, kar samo potrjuje, da bomo v naslednji epizodi priča smrti marsikaterega priljubljenega lika.


Ustvarjalci so nam v teh dveh epizodah ponudili še zadnjo možnost, da se poslovimo od likov, ki smo jih toliko let spremljali in ljubili ali sovražili. To je jasno nakazano tudi s pesmijo, ki jo prepeva Podrick ob zaključku epizode. Pesem pripoveduje o Jenny iz Oldstonesa, ženi Duncana Targaryena, ki se je zanjo odpovedal prestolu. Jenny je po kruti smrti tistih, ki jih je najbolj ljubila, z njihovimi duhovi plesala v veliki dvorani gradu Oldstone. Pesem nakazuje tudi na citat že dolgo umrle Catelyn Stark, ki je Robbu nekoč rekla: »Na koncu smo vsi le pesmi. Če imamo srečo.« (»We’re all just songs in the end. If we are lucky.«) Še znak več, da se res bliža konec.

Napovednik za tretjo epizodo:

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me