Miloš Forman, rojen leta 1932, je v mladosti marsikaj pretrpel. Njegova starša so nacisti aretirali zaradi uporniškega dejanja leta 1940 in nekaj let zatem so Formanu in njegovim bratom sporočili, da sta umrla v ločenih taboriščih. Formana so potem poslali v internat, a se je hitro izpisal, saj so ga pod skupinsko prho dobili pri maščevalskem opravljanju male potrebe na sina visokega funkcionarja, ki mu je uspevalo v šoli zaradi njegovega očeta. To je prva izmed številnih anekdot, ki zaznamujejo Formanovo življenje in je hkrati dokaz, da je profesionalni uživalec življenja McMurphy iz Leta nad kukavičjim gnezdom (1975) Formanov alter ego. Kdo je večji norec norec ali oblast, ki bi rada nadzirala norost?

Rezultat iskanja slik za miloš forman

Forman je zamudil prve roke za vpis na fakulteto. Edina roka, ki sta preostala septembra, sta bila za igralsko akademijo FAMU in za Pravno fakulteto. Sprejeli so ga na dramaturgijo, kjer se Forman o režiji ni naučil ničesar. Šele po diplomi dramaturga se je združil z Ivanom Paserjem in Miroslavom Ondříčkom ter posnel kratki film »za dušo« o tem, kako se ljudje sprehajajo okrog in zafrkavajo punce. Tako se je vse začelo, tako je rojen genij ležerno, sproščeno, na nogah. V Amadeusu (1984), drugem filmu, za katerega je Forman dobil oscarja, gre ravno za to, da je genij rojen. Ludistične podrobnosti v filmu so namig na to, da je genij sproščen v svoji genialnosti, njemu ni treba morati. Tako je Formanov filmski genij le rasel brez zloveščega morati.

Rezultat iskanja slik za amadeus

Vsi njegovi češki filmi, vključno z njegovim zadnjim filmom,  delujejo pod Gogoljevo parolo »Komu se smejiš? Smejiš se sam sebi.« Antonjin J. Lim, znani češki kulturni kritik, je o likih v zgodnjih Formanovih filmih zapisal ‒ »Smešno? Mogoče? Grozno? Očitno.  Ampak v glavnem ›človeško‹. Naj se vam njegovi liki smilijo, če boste kdaj rabili, da se nekdo smili nad vami.«

Formanov najboljši film iz njegove češke faze, preden je imigriral v Ameriko, je Gori, gospodična! (1967). V filmu gre za ples rešilcev in naj opišem le eno sceno iz filma. Naenkrat se luči ugasnejo. Ko se spet prižgejo, ljudje hitro ugotovijo, da je nekdo ukradel tombolo. Dogovorijo se, da bodo še enkrat ugasnili luč in naj tisti, ki je ukradel tombolo, to tudi vrne na njeno mesto. Ko spet prižgejo luči, dobijo enega izmed rešilcev, le da je ta ukradel eno samo klobaso. Kaj bodo naredili z njim? Ali ga bodo kaznovali zaradi ene klobase? Kakšna metafora komunistične birokracije! Forman je bil prisiljen na nacionalno turnejo, saj so rešilci grozili z nacionalno stavko. Med turnejo je obiskoval rešilce in jim razlagal, da njegov cilj ni bil, da bi jih osmešil.

Rezultat iskanja slik za the fireman's ball

Marsikateri ameriški režiser bi zaloputnil vrata za seboj, če bi bil prisiljen čakati deset let na snemanje Leta. Forman pa je bil človek, ki je trdo na zemlji in je tudi stresne situacije menjavanja kamermana med samim snemanjem Leta prebrodil solidno in uravnovešeno. Literarno podlago Leta, roman Kena Keseyja, je Forman adaptiral na povsem originalen način. Kultna knjiga z močnimi odtenki psihodelije hippie revolucije in iz perspektive enega Indijanca se je spreobrnila v močan, realističen prikaz dileme »kdo je večji norec«, ki sem jo omenila na začetku. Preden so  zaposlili Formana, je imel Michael Douglas, ki je imel avtorske pravice za roman, v mislih Roberta Altmana. Forman je dolga leta sumil, da so po desetih letih zaposlili prav njega, ker je bil cenovno bolj dostopen kot že uveljavljeni hollywoodski režiserji.

Rezultat iskanja slik za one flew over the cuckoo's nest

Let je tudi prvi film, pri katerem je Forman sodeloval z velikim zvezdnikom ‒  Jackom Nicholsonom. O Formanovem sodelovanju z njim je Lim zapisal iz svojih zapiskov po intervjujih s Formanom, in sicer iz Formanove perspektive ‒ »Če je bil nekemu filmu nujno potreben zvezdnik, je bil to ta film. Gre za dogajanje, v katerem se pojavlja človek iz nam znanega sveta in stopa v svet, ki nam ni znan. Bolj kot poznamo človeka, ki predstavlja svet, s katerim smo tesno povezani, večje so možnosti, da bomo verjeli v drugi svet, ki ga ne poznamo«. Svet, ki ga ne poznamo, je seveda svet norih, odvrženih, pozabljenih, marginaliziranih in tistih, ki so še vedno sposobni joie de vivre.

Rezultat iskanja slik za miloš forman

Naslednji Formanov film je muzikal Lasje (1979). Marsikateri raziskovalec Formana bi napisal, da je ta film anomaličen v njegovi poetiki. Ali se vendar ne zdi, da je to najbolj formanovski film, kar jih je? Ko ga je francoski kritik Laurent Tirard vprašal posnemati ali inovirati, je Forman odgovoril, da obstajata dva tipa študentov filmske režije ‒ tisti, ki posnemajo velikane, in tisti, ki le reagirajo na slabe filme. Sam se  je uvrstil v drugo skupino. Forman je namreč odraščal v času dolgočasnega socialnega realizma na platnu,v času čiste propagande, ki je bila dejansko še bolj učinkovita kot nacistična retorika. Prvi film, ki ga je gledal, je bila nema opera. Ali ni potem logično, če upoštevano vse napisano, da so Lasje zares najbolj formanovski film? Že res, da je tempo malo hitrejši kot v njegovih drugih filmih, ampak ostali elementi tvorijo neposredno reakcijo na razvlečene, stalinistične kmečke drame ‒ vesel, urban film o svobodnjaških idealih proti utesnjujoči vojaški ambicij ZDA (ali katerekoli države, če smo že pri tem, saj je Forman vedno iskal vzporednice med vzhodnoevropskim totalitarizmom in ameriško sistematično naivnostjo pred lastno totalitarnostjo).

Rezultat iskanja slik za hair forman

Formanov predzadnji film so Goyeve prikazni (2006). Gre za zgodovinsko dramo o španskem slikarju Franciscu Goyi in ženski, katere usoda ga je močno prizadela. Scenarij je napisal skupaj z znanim scenaristom Jean-Claudom Carrierjem. Prikazni so precej drugačen in vsekakor ne-formanovski film ‒ brez ironije, brez humorja in brez plemenitega upora, četudi je Goya v filmu žrtev zgodovinskih okoliščin. To je tudi ne-carrierjevski film iz istih razlogov, tako da je precej nenavadno, kako je sploh prišlo do tega, da je film posnet.

Rezultat iskanja slik za goyas ghost

Miloš Forman je umrl 13. aprila 2018, v 86. letu. Za seboj je pustil 20 filmov, kratkih in dolgometražnih. Filmi, ki ji tukaj nisem omenila, pa so vsekakor vredni omembe, so: Plavolaskine ljubezni (1965), Ragtime (1981), Valmont (1989), Ljudstvo proti Larryju Flyntu (1996) in, seveda, Mož z Lune (1999). Formanova poetika je bila in ostala poetika uporništva, osredotočena na junake-upornike, na matrico filma, in osvobojena pretiranega formalizma, socialnih not in patetike. To pa zato, ker je poglavitno načelo njegovega ludizma »povedati resnico, ne da bi bil dolgočasen«. Kakšna bo resnica filmarjev po Formanu? Nolanovska? Chazellovska? Ameriška? Evropska? Vprašanje ostaja odprto.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me