Pa vendar je razlika med človekom in škorpijonom, se strinjate? (Ultraviolet, Marc Johnson, 2018)

Škorpijon, ki počiva na ženskih ustnicah, ženska, ki sesa križ, kot da bi bil falus, turisti spomina prihajajo iz bližnje prihodnosti, bosanska vojna na internetu, živi pesek, ribe z mozolji … so le nekateri izmed številnih in barvitih poudarkov petnajstega festivala kratkega filma Vienna Shorts (VIS 29. 5.‒4. 6.), ki je predvajal več kot 100 filmov v krasnih dvoranah kina Metro Kinokulturhaus v centru Dunaja.

Rezultat iskanja slik za ultraviolet

Z otvoritve festivala sta izstopala dva filma ‒ kratka kratka satira Amine Handke (hčerke Petra Handkeja) Austria First! (Österreich Rein!, 2000) ter žalostni, antropomorfni muzikal Niki Lindroth von Bahr The Burden (Min Börda, 2017). Satira Handkejeve vsebuje pet skoraj identičnih kadrov (15‒20 sekund), radikalno zoženih fotografij avstrijskega (in slovenskega, če smo že pri tem) turističnega kiča. Slike naenkrat prekrije vozovnica, na kateri je na več različnih načinov napisano Österreich Rein! (Austria First!). To izjemno umetniško delo je avtentično eksperimentalna filmska inštalacija. Gre za redek dragulj popolne vizualne retorike, ki predstavlja anti-nacionalistične ideje, podpirane s strani le delov Avstrije v času migrantske krize. Česa se je Amina Handke zavedala že leta 2000, kar smo ostali spregledali?

Nagrada Vienna Short Film za najboljši film iz selekcije Fiction & Documentary je bila namenjena filmu Mirage My Bros (Miragem Meus Putos, 2017) Dioga Baldaia. Baldaiaov mirni in introspektivni slog upočasnjeno razpara bolečo zapletenost odraščanja, in sicer na način, ki je hkrati nenavaden in pomirjevalen. V tem čudovitem filmu se pojavljajo trenutki, ki bi v drugačnem konteksu lahko delovali kot tipična sestava bildungsromana, le da so tokrat brezplodni poskusi osvobajanja od utesnjujoče zrelosti. Dve mladi in poželjivi roki se dotikata v krčeviti diskoteki, črno-bela luč sledi ritmu brezosebne glasbe, le zunanji strani rok se dotikata … Kompleksen, močen in le na pogled enostaven simbolizem!

Rezultat iskanja slik za Miragem Meus Putos

Ni bilo omenjeno, koliko, od vse skupaj 4000 prijav na festival, je bilo prijav za nacionalno tekmovanje. Ta program je bil nekoliko nategnjen in preambiciozen. Kakorkoli že, nagrada Best Austrian Film je šla v roke Leonharda Müllnerja in Robina Klengerja za njun izjemno duhovit film Operation Jane Walk (2017). Marsikaj bi lahko povedali o tem filmu ‒ gre za video-igrico v post-apokaliptičnem New Yorku, igrico, ki vsebuje pištole, Trumpa, začetek tretje svetovne vojne … Filmski obseg je impozanten in zajema vse, kar bo čez par let na zadnjih straneh ameriških zgodovinskih učbenikov ‒ pištole, video-igrice, Trump in začetek tretje svetovne vojne. Nujen ogled!

Rezultat iskanja slik za operation jane walk

Filmu Ugly (2017) Nikite Diakura sta pripadli nagradi ASIFA Austria za najboljši film v selekciji Animation Avantgarde ter nagrada žirije za najboljši animirani film. Druga nagrada kvalificira Ugly za ožjo listo oskarjevih nominirancev. Ugly je nenavadna izbira. Prvič zato, ker je Diakur že bil izpostavljen na otvoritvi festivala s filmom FEST (2018), in drugič zato, ker je žirija imela na izbiro še odličen film Marie Molinie Digital Trauma (And The Crystal Image) (2017), ki je Moliniejevi sicer prinesel Artist-in-Residence štipendijo. Ta štipendija ne zadostuje za ta izjemen film o virtualnem spominu na bosansko vojno. Proge videjev številnih žrtev in napadalcev se križajo in prepletajo, dokler se ne vzpostavi »koherentna« podoba kaosa virtualnega spomina. Po pravici povedano, Digital Trauma je nekoliko patetičen film, ampak kateri vojni film ni vsaj malo patetičen?

Festival je spregledal, kaj bi lahko dosegel s še večjim fokusom na Moliniejevo. Gre namreč za to, da internet v času bosanske vojne ni bil tako močno orožje, kot je danes, kar pomeni, da si niti ne moremo predstavljati, kakšen bo spomin na vojno v Siriji. Festival je spregledal to izjemno priložnost, da uporabi svojo nagrado kot politično orožje. To, žal, sovpada z ambivalentno podobo celotnega festivala glede političnih izjav.

Rezultat iskanja slik za digital trauma and the crystal image

Kar se tiče glavne nagrade žirije za igrani film, je le-ta šla v roke Kanadčanu Jeremyju Comteju za Fauve (2018). Enostavno povedano, Fauve je različica zgodbe iz romana Khaleda Hosseinija Tek za zmajem. Comte ni eksperimentalen režiser, ampak temu ne bom ugovarjala. Če se prebijemo skozi na videz neposredno zgodbo, lahko naletimo na svet elokventnega simbolizma in precej kompleksen zaplet. Fauve je absolutno zaslužil svojo kvalifikacijo za oskarja. Če upoštevamo nenaklonjenost oskarjev k eksperimentalnem filmu, lahko sklepamo, da je to edini film iz programa Vienna Shorts, ki je dejansko dobil konkretno priložnost za nominacijo.

Vse skupaj je bilo dodeljenih 14 nagrad, ampak se ne bom osredotočala na vsako posebej. Namesto tega naredimo poln krog in si vzemimo čas za občudovanje švedske mojstrovine v malem Niki Bahr ‒ The Burden. To, kar najbolj preseneča pri tem zgovornem dosežku kratkega filma, je melanholična in filozofska narava dela. Ribe z mozolji, črna luknja, ki se pojavlja na tleh supermarketa, ampak ne preseneti opazovalca, različne živali, katerim so usojena različna dela. The Burden je film, ki deli in vlada nad lastnim svetom znotraj sveta znotraj še enega sveta … Skoraj tako kot cel festival. 

Rezultat iskanja slik za MIN BORDA

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me