V tretjem tednu marca je potekal 20. festival dokumentarnega filma. Festival je predstavil pahljačo tem, ki so vključevale vse od učilnic z migranti, ki upajo na evropske vizume, najgršega avta na svetu na Poljskem (»Svet je lahko tudi lep«), filmskega selfija odlične Maje Weiss, Newyorško javno knjižnico, smučanje v državi brez gor … do razstavljanja min na Bližnjem vzhodu, vpliva Facebooka na genocid v Mjanmaru in patriarhata v Islamski državi (»Svet bi bil lahko lepši«). Dobitnik nagrade Amnesty International Slovenije je film O očetih in sinovih (Of Fathers and Sons, 2017) režiserja Talala Derkija, častna omemba pa je pripadla Guidu Hendrikxu, in sicer za film Tujec v paradižu (Stranger in Paradise, 2016). Nagrado je podelila mednarodna žirija, ki so jo sestavljali Dejan Babosek, Bill Shipsey in Ula Furlan.

Of Fathers and Sons O očetih in sinovih

Puščava. Zrušene stavbe nekdanjega mesta, skrite mine na poljih. Umazane stene, katerih tanka plast barve razpada. To so prizorišča igre otrok, ki ni več nedolžna, saj je le predgovor vojni, ki se je bodo fantje kmalu udeležili. Režiser Talal Derki se je za ta film vrnil v svojo rodno Sirijo in prepričal radikalne islamiste, da jim pripada, oni pa so mu dovolili, da jih svobodno snema. Tako je nastal portret Abuja Osame, očeta osmih otrok in pripadnika Al Kaide. O očetih in sinovih spoštljivo raziskuje odnos očeta do svojih sinov, ki jih vzgaja za vojno, v kateri bodo po vsej verjetnosti tudi umrli. V filmu mrgoli razkošnih simbolov ‒ mrtev ptiček, žareče nebo ob zatonu otroštva, žrtvovanje ovna ‒ ki kažejo na tragično odraščanje, na obdobje tik preden bo vodja vadbenega kampa rutinsko streljal fantom blizu obraza. O očetih in sinovih je srhljiv prikaz zgodnje indoktrinacije otrok, ki se dogaja v okviru družine.

Stranger in paradise 2017

Če Derkijev film prikazuje razmere na Bližnjem vzhodu, Hendrikxov Tujec v paradižu opominja na posledice teh razmer v Evropi. Gre za provokativno konturo tega, kar se dogaja migrantom iz Afrike in Azije, če jim uspe priti v Evropo po burni poti čez Sredozemsko morje. Namišljeni posredovalec med Evropo in migranti Valentijn Dhaenens igra štiri različne vloge ‒ najprej pove prvi skupini migrantov, naj se skupaj z Alahom vrnejo nazaj v svoje države, drugič zatrjuje novim migrantom, da jih Evropa potrebuje vsaj toliko, kolikor oni njo, potem se ima za Boga ‒ birokrata, ki ne bo sprejel določenih posameznikov, in nazadnje se rahlo posmehuje filmski industriji, ki zapravlja 180.000 evrov za takšne dokumentarce. Ostra in vroča kritika evropskih vrednot se povrhu tega igra z mejo med fikcijo in dokumentom, kar približuje ta film mojstrovini družbeno angažiranih dokumentarcev.

Druga strana svega

Festival je odprl intimni portret matere režiserke Mile Turajlić Druga stran vsega (Druga strana svega, 2017), zaključil pa ga je kratki film Laile Pakalnine Živjo, konj! (Zirdzin, hallo!, 2017). Druga stran ni le druga, »normalna« stran Srbije (»Ova zemlja nije normalna! Ovo nije normalno!«), temveč je to druga stran zgodbe o družini Turajlić in raziskuje nasprotja glasno ‒ tiho, mati ‒ hči, politična aktivistka ‒ umetnica, patriot ‒ kozmopolit, vojna ‒ demokracija … Živjo, konj! pa je nekaj povsem drugega. Pakalnina je namreč snemala kompozicijsko identične kadre v različnih letnih časih ‒ pse, konje, koze, drevesa, klopi, avtobusno postajo v zimskem in letnem času, zjutraj in zvečer. Film namiguje na večno dvojnost življenja, na dušo in telo, dušo, ki je večna, in telo, ki se spreminja z vsako sezono. To je, seveda, le ena izmed številnih možnih interpretacij. Imeniten zaključek festivala!

Živjo, konj!

Fokus festivala je se je posvetil Laili Pakalnini. Latvijska režiserka je v svojem dokumentarnem delu zrušila vse predvidljive topose dokumentarnega filma in zgradila filmsko zvrst od začetka. Zanimivo je, da Pakalnina pri rušenju toposov dejansko izčrpa možnosti dokumentarnega filma, kar uvaja odtenek nihilizma v njeno delo ‒ po pakalninskem portretu določenega junaka ne sme in ne more biti ničesar več. Poglejmo njenega Teodora (2006), ki v miru živi svoje zamaknjeno življenje ‒ vožnja s kolesom do centra vasi, potem pa prvo pivo, drugo, tretje, četrto … To bi bilo vse, če ne bi režiserka uvedla motiva smrti na »velika« vrata ‒ zamašek od steklenice piva je zakopan v prsti in kamera se dviguje nad zapuščeno kočo, sledi pa razgled na cesto, po kateri se je Teodor peljal vsak dan.

The Cleaners Čistilci

Vsaj še en film je vreden omembe, in sicer Čistilci (The Cleaners, 2017) Hansa Blocka in Moritza Riesewiecka. Gre za to, da čeprav Facebook, Twitter in Google nočejo priznati, ta podjetja posredno zaposlujejo »čistilce« oziroma profesionalizirane moderatorje, ki recenzirajo spletno vsebino in jo v določenih primerih tudi cenzurirajo. Moderatorji dnevno pregledajo več kot 25.000 slik, nekateri pa so specializirani za live videe o samomorih. Čistilci so izjemen dosežek klasične forme dokumentarca, ki zastavlja pereča vprašanja o demokratičnosti (spleta), kritičnem mišljenju, posledicah lažnih novic, resnični podobi vojne v Siriji, odgovornosti kapitalističnih podjetij, ki ogrožajo svobodo govora v Turčiji, in o psihološkem stanju čistilcev interneta, ki so podvrženi najhujšim prizorom kanalizacije človekove domišljije.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!