»Okja!, Okja!, Okja! …« in »Camel Toe!« sta po dobri prvi tretjini festivala glavni hit (citat) letošnjega Cannesa. Prvi je seveda iz istoimenskega filma o katerem sem že pisal (op. p. gre drugače za poklon japonskim filmom kot so Gomora, Mothra … ipd., kjer (po navadi) otroci resnično pretiravajo z vzklikanjem imena glavne pošasti), drugi pa iz filma pri katerem se je končalo moje zadnje poročilo.

Prizor iz filma The Square (2017, Ruben Östlund).

Že napovedan ogled The Squarea se je pripetil na nočni projekciji ob 22h in se zaradi svoje minutaže zavlekel v rane jutranje ure 4. dneva. A da že takoj na samem začetku razčistimo, da sta se skoraj 2 uri čakanja v vrsti in posledičen zgolj 4 urni spanec izplačala kot še nikoli poprej. »Ruben Östlund je car!« je napis, ki se mi je smejal iz revije švedskega filmskega sklada s katero sem si krajšal čakanje na film in hkrati tudi misel, ki me je prešinila ob koncu filma. Najnovejši Rubenov celovečerec nam predstavi direktorja Muzeja Christiana, ki bi v svojem muzeju rad preusmeril pozornost na novo atrakcijo na temo o enakopravnosti (imenovano The Square). Ko mu nekega dne okradejo denarnico in ko k projektu povani še »posebno« PR agencijo se stvari pričnejo obračati na glavo. Duhovita satira na temo sveta umetniške scene in razporeditve svetovnih virov ter hkrati tudi drama o tem kako težko je pravzaprav svoja prepričanja in moralna načela vsakodnevno tudi udejstvovati (op. p. eden izmed likov v filmu vpraša mimo jedočega: »Bi rešili človeško življenje?«, slednji pa mu odvrne »Ne danes!«). Presenetljivo pa glavne zvezde filma niso niti Ruben niti zvezdniška stranska igralca (Elisabeth Moss in Dominic West), temveč po mojem skromnem mnenju ameriški »motion capture« igralec Terry Notary, poznan predvsem iz Avatarja in Vzpona planeta opic. Za njegovo sceno v filmu lahko izdam le toliko, da je po ogledu še dolgo boste pozabili. 4+/5*

Zjutraj je sledil obisk slovenskega paviljona, kjer Slovenski filmski center v okviru Market Screenings 2017 letos predstavlja: aktualno zgodbo o prebujanju prave osebnosti ženske v svetu, ukrojenem za moške v filmu Ivan, režiserja Janeza Burgerja, filmski kolaž raznolikih intimnih življenjskih zgodb Vztrajanje, režiserja Miha Knifica, družinsko zgodbo Družinica, režiserja Jana Cvitkoviča, socialno dramo režiserja Marka Naberšnika, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ter resnično zgodbo Rudar, režiserke Hanne A.W. Slak. Po poti na tiskovko The Squarea pa sem se sprehodil tudi po famoznem filmskem marketu Le Marché du Film in tam ob naslovih kot so Snake Outta Compton odkril tudi pravi biser – Avengers of Justice: Farce Wars (2017). Da nasmešek ni zapustil mojega obraza je na sledeči novinarski konferenci Squaera poskrbela tudi kolegica iz švedske televizije s svojim Camel Toejem. Beseda se navezuje na sceno iz filma, katere pa vam s kakšno dodatno razlago ali opisom preprosto ne želim pokvariti pred samim ogledom.

Za zaključek dneva sem se sicer udeležil še nočne projekcije (22h) filma Wind River, v že omenjeni sekciji »Posebni pogled«, a »follow-upa« lanskoletne uspešnice Za vsako ceno žal ne moram komentirati, saj ga nisem uspel videti v celoti (bom ga vsekakor poskusil še enkrat ujeti), sem pa bralcem posnel ekskluzivno celotno predstavitev filmske ekipe pred projekcijo.

5. dan je vsaj zaenkrat zaznamovala združitev dveh na prvi pogled povsem nepovezanih, a očitno drug drugi še kako usojenih besed – Sandler in Cannes. Po 15 letih (Pijana ljubezen) se je na festival vrnil Adam Sandler in znova dokazal, da vendarle je tudi igralec in ne zgolj komedijant; le potrebuje pravi in dober scenariji ter vizionarsko vodstvo (katerega Paul Thomas Anderson (leta 2002) in Noah Baumbach (letos) vsekakor premoreta). Resnično me zanima kakšna bi bila njegova igralska kariera, če bi v Cannes prihajal nekoliko pogosteje. Luštna družinska komična drama o pravem uspehu in pomenu le-tega je vsekakor eden (naj)boljših Adamovih filmov do sedaj. Noah se je s pomočjo odlične preostale igralske zasedbe (Ben Stiller, Emma Thompson in Dustin Hoffman) več kot odlično vprašal kaj v (družinskem) življenju pravzaprav pomeni biti uspešen. Je to cenjena služba, morda veliko denarja, dobri medsebojni odnosi …? 4-/5* Da Cannes in Sandler resnično sodita skupaj kot »rit in srajca« pa je samo še potrdila novinarska konferenca na kateri Sandler ni moral skriti navdušenja nad menoj in še dvema novinarskima kolegoma.

Zvečer je na sporedu že projekcija filma Happy End, režiserja Michaela Hanekeja. Cannes, kar se tiče zanimivih filmov, nikoli ne spi, kot tudi ne filmski ustvarjalci in novinarji »na njem«. Se slišimo po ogledu in prespani noči …

O avtorju

Podobni prispevki

Napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.