V letu 2017, komaj tri leta po začetku obstoja Filmstarta, smo kot medij že bili zastopani na dveh izmed treh največjih filmskih festivalov na evropskih tleh – v Benetkah in Cannesu. Tokrat pa smo v akcijo zopet poslali našega operativca, Mateja Patljaka, ki bo s svojimi zapisih poskrbel za sveže novice iz prvih vrst mednarodnega festivala v Berlinu 2018.

Prvi dan in otvoritev Berlinala (ali v iskanju Spotsa sredi hladne nemške prestolnice)!

Februarja se začenja (dolga) sezona filmskih festivalov. Medtem ko se je v ZDA že odvil Sundance, je 15. februarja nastopil čas za prvega izmed t.i. »velikih treh«; mednarodni filmski festival v Berlinu (Internationale Filmfestspiele Berlin ali na kratko Berlinale). Po poročanju iz jubilejnega 70. Cannesa in 74. Benetk bo Filmstart navzoč tudi vseh 10 dni praznovanja in prikazovanja filmov v 2. največjem mestu Evropske unije.

V Berlin sem pripotoval nekoliko prej, saj slednje ob dnevu prednosti doda še nekaj dragocenega časa za pripravo in predvsem privajanje na okolje. Po pristanku sta me pričakala mraz in zanimiva promocija za otvoritveni film festivala Otok psov (Isle of Dogs). Po uličnih znakih, zidovih in avtobusnih postajah je Atari, glavni človeški protagonist filma, iskal svojega izgubljenega psa varnostnika Spotsa z besedami: »Pogrešan je Spots! Moj najboljši prijatelj je bil ugrabljen. Potrebujem vašo pomoč! Opis: bela dlaka, črne pike, modre oči, roza smrček in dobro srce. Najditelja čaka nagrada, tvoj Atari.«. Informacije lahko pošljete na whatsapp: 01522-5816118 ali na elektronski naslov: spots@atari.reise. Časovno sicer nisem utegnil preizkusiti zadeve, ampak mislim, da gre za zabavno in unikatno promocijo. Če se bo pomoči Atariju lotil kateri izmed naših bralcev nam naj prosim preko komentarja sporoči kakšna je (če sploh je) nagrada.

Vrnimo se nazaj k marzu. Kar se vzdušja tiče je bila namreč precej hladna tudi novinarska konferenca z letošnjo žirijo festivala. Predsednik, nemški režiser, scenarist in komponist Tom Tykwer, belgijska igralka Cécile de France, španski fotograf Chema Prado, lani z oskarjem nagrajena ameriška producentka Adele Romanski, japonski komponist Ryūichi Sakamoto in ameriška filmska kritičarka Stephanie Zacharek, tudi zaradi slabih vprašanj novinarskih kolegov, niso povedali praktično nič zanimivega. Res sila monotonih in pozabljivih 30 min.
A mraz je pregnala, in v 1. dan festivala vnesla toploto in raznolikost, novinarska projekcija že omenjenega animiranega filma Wesa Andersona, Otok psov ter sledeča novinarska konferenca z ustvarjalno ekipo. Kot je nakazala v prejšnjem odstavku predstavljena marketinška kampanja, je šlo tudi pri sami težko pričakovani stop-motion animaciji za izviren in vsekakor naziva ‘otvoritveni film’ vreden izdelek. Očarljiva in zabavno temačna zgodba o krdelu psov, ki med vsakodnevnim bojem za preživetje na plavajočem smetišču, imenovanem Trash Island, odkrijejo strmoglavljenega dečka izgubljenega v iskanju svojega štirinožnega prijatelja, je posvetilo epični veličini in lepoti japonskega filmskega ustvarjanja; še natančneje Hajau Mijazakiju in Akiri Kurosawi. Glas(ove) so (v) tej odiseji o boju proti nestrpnosti in o plemenitosti in lojalnosti štirinožnežev ter junaštvu šibkih in spregledanih dali: Bryan Cranston, Koyu Rankin, Edward Norton, Bob Balaban, Bill Murray, Jeff Goldblum, Kunichi Nomura, Akira Takayama, Greta Gerwig, Frances McDormand, Akira Ito, Scarlett Johansson, Harvey Keitel, F. Murray Abraham, Yoko Ono, Tilda Swinton, Ken Watanabe, Mari Natsuki, Fisher Stevens, Nijiro Murakami, Liev Schreiber in Courtney B. Vance. Z namenom sem naštel vse in nisem uporabil izraza sinhronizirali ali glas posodili, ker so tokrat tudi igralci in igralke, od tistih z največjo pa vse do tistih z najmanjšo minutažo, srce in duša filma. Zanimiva je tudi odločitev, da je celovečerec dvojezičen – angleški in japonski, a s pomembno opazko, japonski dialogi velikokrat niso podnaslovljeni. Ne bi se čudil, če bodo Atari in njegovi pasji pomagači ob iskanju Spotsa na koncu mimogrede našli še (zlatega) medveda. 4+/5*

Po svetovni premieri sem obiskal še sledečo konferenco z Wesom in ekipo. In lahko rečem le, da je bila epska ali če hočete popolno nasprotje jutranji. Pa ne zaradi zvezdniških imen (op.p. navzočih je bilo toliko izmed zgoraj naštetih igralcev, da nekateri niti niso imeli prostora za ogromno konferenčno mizo in so tako pristali ter sedeli kar med nami novinarji), temveč zaradi (sin)energije med igralci in ustvarjalci filma ter navzočo sedmo silo. Bob Balaban je na primer s predelavo hita Beach Boysov s strani soigralcev dobil svojo lastno pesem, mladi komaj 12 letni japonski igralec Koyu Rankin pa je bil deležen verjetno najbolj zvezdniške različice pesmi »Vse najboljše za te!« vseh časov. Že Bill Murray je na tisovki namreč svoje delo s toliko cenjenimi stanovskimi kolegi na enkrat primerjal s z zvezdniško izvedbo pesmi Michaela Jacksona in Lionela Richieja , »We Are the World«. Anderson je še dodal, da mu je slednje uspelo le, ker je potreboval zgolj glasove in se je tako lahko prilagajal kraju in času vsakega posameznega igralca. Najbolj impresivno pa je, da se slednjega v filmu sploh ne sliši, niti opazi.

2. dan – Robert Pattinson v svojo paleto raznolikih filmski žanrov dodal še (komični) vestern!

2. dan festivala so največ pozornosti (v kronološkem vrstnem redu) poželi komični vestern iz tekmovalnega programa Damsel (r. brata David in Nathan Zellner), triler izven konkurence tekmovalnega programa Black 47 (r. Lance Daly) in drama sekcije uradnega programa »Berlinale Special« The Bookshop (r. Isabel Coixet).
Pa začnimo lepo po vrsti. Robert Pattinson je v Damselu mladi poslovnež pionir, ki se s pijancem po imenu Parson Henry (David Zellner) in miniaturnim konjem imenovanim Butterscotch odpravi na pot do ljubezni svojega življenja Penelope (Mia Wasikowska); s plemenitim namenom slednjo presenetiti s poroko. Globje kot naš sila nenavadni trio prodira v daljave ameriškega divjega zahoda, toliko bolj njihovo najprej na videz preprosto potovanje začne preraščati v vse bolj kompliciran preplet dogodkov, ki na koncu s »peščenim viharjem« zabrišejo meje med junaki, dekleti v težavah in zlikovci. Na svoj način inovativen vestern kritikov ni navdušil. Precej mlačen sprejem je seveda vplival tudi na nič kaj dobro razpoložene in (ne)nasmejane glavne akterje prisotne v Berlinu. Tokrat bom zaplaval proti toku in rekel, da sta brata Zellner z unikatno senzibilnostjo in vidno afiniteto do vesternov povedala čudovito počasno, a hkrati tudi smešno, zgodbo z nepredvidljivim in učinkovitim (pre)obratom. Vsekakor ne film za vsakogar, a definitivno film zame. 4-/5*

Veliko se je govorilo tudi o zgodovinski drami Black 47 s Hugom Weavingom v glavni vlogi. V njej se piše leto 1847 in Irska je v primežu velike lakote, ki po državi pustoši že dolgi dve leti. Z namenom po vrnitvi domov in ponovni navezavi stikov s svojo odtujeno družino, se Feeney, utrjen irski ranger, ki se v tujini bori za britansko vojsko, odloči opustiti svoje vojaško služenje. Kljub temu, da je v času vojskovanja doživel marsikaj nepopisljivo grozljivega, ga nič ne pripravi na brezupno uničenje njegove domovine, kateremu so botrovali množično stradanje, bolezni in posledično izseljevanje. Režiser Lance Daly je ob nastajanju filma izpostavil, da se osredotoča na najpomembnejši dogodek v Irski zgodovini glede na katastrofalen učinek, ki ga je imel na prebivalstvo države in daljnosežne posledice na vseh področjih življenja na otoku. Za to obdobje je med snemanjem celo presenetljivo ugotovil, da še nikoli ni bilo dramatizirano na velikem platnu, a hkrati dodal, da po dokončanju samega filma popolnoma razume zakaj.

Tretji izstopajoč film, The Bookshop, pa je nov režijski projekt španske filmske ustvarjalke Isabel Coixet. Gre za edino žensko, ki je od španske filmske akademije kadarkoli prejela dve Goya nagradi za režijo. Zadnjo ravno za omenjeno adaptacijo istoimenskega romana britanske pisateljice Penelope Fitzgerald. Florence Green (Emily Mortimer) je zgodaj izgubila moža, ampak njuna skupna ljubezen do knjig vseh zvrsti je ni nikoli zapustila. Vse premoženje zato vloži v uresničitev svojih sanj, odprtje knjigarne v zasanjanem angleškem mestecu Hardboroughu v poznih 50-ih letih. Pri tem pa ne računa na do branja knjig skeptičen delavski razred in aristokracijo, ki energično narekuje kaj visoka kultura je in kaj ne. Ob Emily lahko v špansko-nemško-angleški koprodukciji vidimo še Billa Nighyja in Patricio Clarkson.

 

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me