V Berlinu smo bili letos za enkrat deležni tako dobrega, kot tudi slabega prenosa zgodovine na velika platna!

4. in 5. dan Berlinala so bili v ospredju dogajanja filmi in tudi ena TV serija (p)o odmevnih resničnih dogodkih. Najprej smo videli prvo ekranizacijo napada desničarskega ekstremista v političnem poletnem taboru na norveškem otoku Utøya, 22. julija 2011. Osemnajstletna Kaja  in njeni prijatelji na poletnem taboru nenadoma izvedo za bombni napad v Oslu. Kmalu po prvem šoku pa nenadni streli pripeljejo do drugega. Varna in sproščajoča atmosfera taborjenja je namreč nasilno prekinjena. Na otoku pa nihče drug kot s smrtonosnim orožjem oborožen odgovorni za omenjeni bombni napad. Kaja in njeni vrstniki se morajo med grozljivim kriki in zastajajočimi streli boriti za svoje življenje (pre)dolgih 72 minut. Film Utøya 22. juli (U: 22. July, 2018) posnet po dnevu, ki ga človeštvo ne bo nikoli pozabilo ali pa povsem razumelo, je ustvarjen po pričevanjih in znanih dejstvih ter v tesnem dialogu z več preživelimi osebami. Iz spoštovanja do žrtev in njihovih sorodnikov pa so posamezni liki in njihove individualne zgodbe fiktivne. Močna, avtentična in iskrena filmska izkušnja gledalca v enem samem kadru postavi v čevlje vseh teh mladih ljudi, ki so se znašli ujeti med nepredstavljivo paniko in zmedo ter nepopisno grozoto in strahom za življenje. Po dogodku se je veliko preveč medijev in ljudi ukvarjalo s teroristom in njegovim manifestom ter sojenjem in obsodbo. Režiser Erik Poppe je pozornost ganljivo vrnil na žrtve in prizadete, 34 letnega napadalca pa celo »anonimiziral«. Ne samo, da ga ne vidimo, njegovi podatki tudi niso nikoli izpostavljeni. 4+/5*

Če je šlo pri prej omenjeni drami za prvo dramatizacijo dotične zgodbe iz resničnega življenja, gre pri filmu Entebbe (oz. v angleško govorečih državah 7 dni v Entebbeju) za že 4. filmsko različico tega znanega zgodovinskega dogodka. Tokrat se ga je, skupaj z nemškim zvezdnikom Danielom Brühlom in ameriško oskrajevsko nominiranko Rosamund Pike v glavnih vlogah, lotil z zlatim medvedom nagrajeni brazilski režiser José Padilha. Leta 1976 dva palestinska in dva nemška terorista ugrabita letalo Air France, let 139 iz Tel Aviva preko Aten v Pariz. Šokantno dejanje terorizma vodi k eni od najbolj drznih reševalnih misij, ki so jih kadarkoli izpeljali v zgodovini človeštva. Izrael namreč po potnike in člane posadke na zapuščeno letališče Entebbe (v Ugandi), kamor so jih odpeljali propalestinski ugrabitelji, pošlje svoj elitni vod skrbno pripravljenih in izurjenih komandosov. Nikakor ne gre zanikati, da ima Padilha odličen občutek za akcijo in ritem (še posebej prideta do izraza v metaforični kombinaciji plesnega nastopa in osvobodilnega napada), a ko dopustiš ameriško govoreči igralki, da v filmu na lastno pobudo zelo slabo govori nemško in to niti ni največja težava filma, žal ne moramo govoriti o uspešni adaptaciji. 3-/5*

7 Days in Entebbe

Zgodovinski trojček je zaključila TV mini-serija The Looming Tower z Jeffom Danielsom in Peterom Sarsgaardom. Najprej se je na skrivni lokaciji odvila t. i. skrivna novinarska konferenca s prisotnimi obema igralcema in ustvarjalcem serije, kasneje pa je sledila še svetovna premiera na kateri smo si ogledali prvi dve epizodi. Serija, ki bo svojo (najprej Hulu) premiero v ZDA in kasneje še na Amazon premiero v Evropi doživela konec februarja oz. začetek marca, sledi naraščajoči grožnji Osame Bin Ladna in Al Kaide v poznih devetdesetih letih in rivalstvu med FBI-jem in CIO, ki je v tem času morda nehote tlakovalo pot za tragedijo 11. septembra. Stilsko izjemno posneta in povsem gledljiva serija, ki pa je v zlati dobi televizije vseeno ne bi ravno prioritetno priporočil, niti je ne bom kaj hitro dokončal. Vsekakor pa vzemite v zakup, da smo videli zgolj prvi dve epizodi 3+/5*

Čas med zgornjimi na kratko pokomentiranimi projekti sem si kot vsak dan krajšal na tiskovnih konferencah filmov. Zanimivi sta bili predvsem srečanji s filmskima ekipama za rusko dramo Dovlatov (ki trenutno velja za enega največjih favoritov za zlatega medveda) in italijansko dramo Figlia mia. Pri zadnji je največ navdušenja požela prikupna mlada punčka Sara Casu, ki se je zaradi vztrajanja nas novinarjev nenapovedano pridružila celo svojim soigralcem ob konferenčni mizi. Za igralski prvenec si je prislužila kar nekajminutni aplavz. Med prisotnimi je bil tudi legendarni nemški igralec Udo Kier s katerim sva po konferenci na štiri oči spregovorila o mojem imenu, Sloveniji, Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina ter odličnem vinu na njem. Zelo vljuden, pozoren in predvsem zgovoren in sogovornik.

Udo Kier

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me