Kako je režiser katastrofalno spodletelega remaka Ben-Hur iz 2016 revolucioniral filmsko ustvarjanje

Vsak filmski festival ob projekcijah vedno nudi tudi nekaj več – dodatno popestritev ob ogledih filmov ponavadi v t.i. spremljevalnem festivalskem dogajanju. Ravno slednjega sem nekoliko podrobneje preveril na 3. dan festivala v Berlinu.

Dopoldan sem se odločil obiskati predavanje Wima Wendersa in ekipe (op. a. med drugim tudi njegove partnerice) o njihovi fundaciji WIM WENDERS STIFTUNG (http://wimwendersstiftung.de) o restavraciji filmov. Najbolj zanimivo, kratkočasno in informativno predavanje, ki sem se ga kdaj koli udeležil in do tega trenutka zame vsekakor tudi vrhunec festivala. Pobudo za ustanovitev fundacije v letu 2012 Wim opiše z besedami “Moje filme so videli ljudje po vsem svetu in na mnoge so pustili velik pečat. Nekateri so postali celo klasike ali kultni filmi, zato nikakor ne pripadajo več meni, temveč kolektivnemu spominu gledalcev vseh starosti in narodnosti. Moje sanje so, da moje delo v prihodnosti ne bo več pripadalo samemu sebi in s tem torej vsem.” Ideja digitalne restavracije filmov je preprosta; omogočiti gledalcem, da ponovno gledajo filme v optimalni, prvotni kakovosti po desetletjih, v katerih jih po vsej verjetnosti sploh ni bilo moč videti – bodisi zaradi materialne obrabe ali nejasnosti glede avtorskih pravic. V zadnjem času delovanja je fundacija digitalno restavrirala 8 filmov in se pri dveh s pripadajočimi izzivi spopadla na še posebej iznajdljiv ter kreativen način. Alice in den Städten je bil posnet poleti 1973 na 16 mm črno-bel negativ. V petnajstih letih prikazovanja so vse kopije pridobivali iz originalnega negativa. Ko je bil leta 1988 končno ustvarjen 35-milimetrski negativ, je bil prvotni material poškodovan že z neštetimi praskami in razpokami. Digitalna predelava filma se je zgodila v 2014.

Wim Wenders

Originalni negativ je bil skeniran v ločljivosti 4K z uporabo Wetgatea in retuširan ter osvetljen v ločljivosti 2K. Preveč poškodovane sekvence 16mm prvotnega negativa so lahko nadomestili z deli 35-milimetrskega dup-negativa. Končno pa so lahko tudi sliko i širokega formata 1:1.66 v sklopu digitalnega remonta spremenili v prvotni režiserjev vedno želeni format. Še večji izziv je predstavljala restavracija prvega Wendersovega celovečerca Die Angst des Tormanns beim Elfmeter. Leta 1971 na Dunaju in na Gradiščanskem posnetega filma zaradi nejasnosti glede glasbenih pravic več kot 40 let ni bilo mogoče prikazovati v kinu, niti izdati na DVD-ju. Režiser je v filmu namreč uporabil izbor svetovno znanih pesmi, ki so imele pravice urejene zgolj za časovno omejeno predvajanje v nemških kinih in TV postajah, ni pa si predstavljal, da bo film postal evropska kino uspešnica (op. a. prejel je tudi nagrado v Benetkah). Ko je želel pravice za vse uporabljene pesmi (do)kupiti še za legalno vrtenje drugod po svetu in za potrebe restavracije, so velike založbe zahtevale vrtoglave zneske in odkupil je lahko zgolj nekaj ključnih pesmi. Šele v letu 2014 jim je s snemanjem novih pesmi, kot delom izdelave 4K restavracije, uspelo rešiti problem. Pesmi, ki si jih niso lastili, so preprosto posneli še enkrat z novimi besedili in aranžmaji ter pazili, da so bile kar se tiče ritma in barve tona čim bolj podobne originalom, saj so jih lahko samo tako s tehnologijo namenjeno izločanju motečih korakov iz zvočnih posnetkov, zamenjali s pesmimi v filmu, kljub hkratnemu govoru igralcev čez te. Res impresiven dosežek. Saj so pri ustvarjanju delali na instrumentih in analognih tehnikah snemanja iz 50-ih in 60-ih let ter končne produkte celo izdali na vinilki.

Takole izgleda princip rekonstrukcije iz več različnih virov.

Vse omenjeno pa seveda stane in ker gre za neprofitno naravnano organizacijo in se kakršenkoli morebitni finančni priliv od restavriranih filmov uporabi zgolj in samo za pokritje stroškov in nadaljnje raziskovanje na tem področju, lahko namen podprete tudi sami z donacijo od 1 € naprej. Samo tako bo platforma za izmenjavo izkušenj in raziskav na področju filma, umetnosti in medijev, ki se trudi ustvariti most med akademskim, umetniškim in pedagoškim delom ter raziskovalnimi institucijami, ki se ukvarjajo z varovanjem, vzdrževanjem in razširjanjem filma, lahko svoje cilje uspešno uresničevala tudi v prihodnje.
Poleg omenjenih predavanj velik del obfestivalskega dogajanja predstavlja tudi Evropski filmski market  (EFM) oz. nekdanja filmska tržnica. V okviru EFM se vsako leto organizira okoli 1200 projekcij od približno 800 prijavljenih filmov (pri približno 500 gre za svetovno premiero). Kot povsem prvi filmski trg leta velja EFM, ob Marché du Filmu v Cannesu maja in ameriškem filmskem trgu v novembru, za najpomembnejšo srečanje filmske industrije. Med daljšim sprehodom po približno 2.500 m² veliki razstavni površini v hiši Debis na Potsdamer Platzu, sem opazil vse od slovenskega animiranega hita KOYAA, preko najnovejšega nadaljevanja (zdaj očitno že franšize) Iron Skyja (op. a. tokrat z dinozavri pod vodstvom Adolfa Hitlerja) do še nenaslovljenega filmskega projekta 2018 sveže oskarjevke Agnès Varda. Navzoči predstavniki mi premiere njenega filma že na letošnjem Cannesu sicer niso mogli potrditi, a slednjega prijazno in s pomežiknjeni očesom tudi niso zanikali.

Animirani izdelek slovenskega porekla – Koyaa

Seveda pa noben dan na festivalu ne sme miniti brez ogleda vsaj enega filma. Če sem iskren, se planiranega ogleda tokrat sicer nisem nič kaj veselil. Kdo bi mi zameril, ko pa so preostali novinarji moja pričakovanja neupravičeno zreducirali z »najavo filma« s slogani kot je “nov projekt producenta katastrofe od filma Apollo 18 ter režiserja kritiške polomije Abraham Lincoln: Vampire Hunter in finančne polomije iz leta 2016 Ben-Hur”. Res je, glavni osumljenec o katerem teče govor je kazahstansko-ruski režiser Timur Bekmambetov. A po ogledu napete in odlično posnete drame, ki jo trenutno predstavlja v Berlinu, bi ga sam veliko bolj primerno najavil s (priznam) drzno izjavo »Nov film pionirja in revolucionarja na področju snemanja filmov!« Komercialno najuspešnejši ruski režiser dekade (titulo so mu nadeli pri Variety) je odkril novo nišo ali če hočete izumil nov filmski žanr t.i. film z ekrana oz. film, ki se celoten čas dogaja na računalniškem ekranu. Tiste nekoliko bolj na tekočem s filmskim ustvarjanjem, so sedaj že zagotovo zasrbeli prsti za kak komentar v stilu »Matej to smo (celo na slovenskih platnih) videli že leta 2014 s filmom Odklikana«. Kaj pa če vam povem, da se je vsega skupaj, kot izvršni producent omenjenega filma, spomnil ravno Timur. S filmoma Odklikana in Hack Bloggers se je Bekmambetov novitet v filmski obrti šele učil in jih s filmom Profile perfekcioniral (izsek lahko vidite na naslovni sliki prispevka). Z adaptacijo po resničnih dogodkih napisane knjige Skin of a Jihadist o dveh »lovcih«, ki sta vsak na svoj način lovila en drugega, mu ni uspelo povedati le dobre zgodbe, temveč tudi zelo pomembne. In to v žanru ob zgolj omembi katerega bi nas večina še pred nekaj časa najverjetneje zgolj zamahnilo z roko. Ne samo to. Njegova stvaritev je na(d) nivoju(em) tekmovalnega programa v katerega sicer ni uvrščena in pred mesecem dni je svoj »Screen Life genre« kot producent s filmom Search, po besedah kritikov, ki so ga videli, prav tako več kot dostojno zastopal že na Sundencu. 4/5*

Timbur Bekmambetov

O avtorju

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me