Pet dni in pet filmov, ki so zaznamovali drugo polovico festivala!

Mednarodni filmski festival v Berlinu se je v svojo drugo polovico prevesil z evropsko premiero težko pričakovane ameriške biografske komične drame Don’t Worry, He Won’t Get Far on Foot. John Callahan uživa v življenju, ima talent za nekonvencionalno smešne šale in opazke ter problem s prekomernim pitjem alkohola. Nekega dne se po tem, ko pijan sede v avtomobil naslednje jutro prebudi v bolnišnici in prikovan na voziček. Kljub nesreči je zadnja stvar, ki jo namerava storiti, opustiti pitje alkohola. A ko sicer sila nerad ob spodbujanju svojega dekleta (Rooney Mara) in karizmatičnega mecena (Jonah Hill) vstopi v zdravljenje, odkrije dar za risanje ostrih, humornih in politično nekorektnih ilustraciji, ki mu prinesejo mednarodno prepoznavnost in nov zagon v življenju. Pogumna in pogosto smešna drama o zdravilni moči umetnosti, v kateri znova blesti Joaquin Phoenix, je Gus Van Santova priredba Callahanove istoimenske avtobiografije iz leta 1990. 4/5*

Don’t Worry, He Won’t Get Far on Foot.

Triurna nemška drama Mein Bruder heißt Robert und ist ein Idiot ni samo največje razočaranje zadnjega dela, temveč kar celotnega festivala. Začetek vikenda, bencinska črpalka na podeželju, koruzna polja, veter in oddaljene gore. Dvojčka Robert (Josef Mattes) in Elena (Julia Zange) ležita v travi, in se pripravljata na maturitetno ustno preverjanje znanja v filozofiji. 48 ur so tako poletni travnik, gozdu in jezero njuno edino in celotno vesolje. 48 ur je njun edini stik z zunanjim svetom bencinska črpalka. 48 ur imata, da se oddaljita od otroštva in simbioze sveta dvojčkov. Igre, stave in pogovori o filozofiji. Intenzivnejše, ko se borita, da bi pobegnili drug od drugega, toliko bolj ju privlači in združuje njun skupni svet. Ko je vikenda konec in sonce spet posije iznad strehe bencinske črpalke, nič ni več tako, kot je bilo prej. 2+/5*

Mein Bruder heißt Robert und ist ein Idiot.

V zadnjih dneh Berlinala smo doživeli tudi svetovno premiero 2. filma Stevena Soderbergha po njegovi domnevni upokojitvi. Mlada ženska je proti svoji volji pridržana v duševni bolnišnici, kjer se mora soočiti s svojim največjim strahom. Ampak je vse skupaj sploh resnično ali zgolj produkt njene domišljije? Unsane (Neprištevna) je zelo kratkočasna v celoti v 4K na pameten mobilni telefon posneta grozljivka, ki poskuša v napeto in zanimivo posneto zgodbo za zabavo na silo vključiti še kritično sporočilo o psihiatričnih bolnišnicah; slednje pa ji nikakor ne uspe. Psihiatričnih bolnišnic in duševnih bolezni se je treba lotiti senzibilno in kredibilno (s preverljivimi viri in ne zgolj s producentovo anekdoto kako je skoraj pristal v “umobolnici”, ko se je osebnemu zdravniku pošalil, da je vsak dan razmišljal o samomoru); film ne izpolni ne prvega, ne drugega. Teorijo zarote o koruptivnem molzenju zdravih pacientov namreč hkrati, z že kar smešno in banalno klišejskim prikazom delovanja bolnišnic(e) in njenega osebja ter z za lase privlečenim in predvidljivim scenarijem, ki spodnese temelje kakršnekoli morebitne asociacije z resničnim svetom, kar sam ovrže. Škoda! Če citiram besede, ki jih je Soderberghu dejal kolega filmski kritik Matic Majcen, ko sva ga srečala po premieri, “Pogumen film!”, a z mojim osebnim pomembnim dodatkom »… površno narejen«. Pri tako problematičnih temah, ki že tako imajo kopico ((ne)upravičenih) predsodkov in stigmatizaciji, pa ni prostora za površnost! 3-/5*

Unsane.

Režiserka Adina Pintilie in njeni junaki se v »imitaciji dokumentarca« Touch Me Not (Ne dotikaj se me) lotijo osebnega raziskovanja intimnosti. Na fluidni meji med realnostjo in fikcijo sledimo čustvenim potovanjem Laure, Tomasa in Kristjana, ki nam omogočijo globoko empatičen vpogled v svojo življenje. Z željo in slu po intimnosti, a prav tako z globokim strahom pred le-to, morajo premagati stare vzorce, obrambne mehanizme in tabuje, da bi za vselej prerezali »vrv« in končno postali svobodni. Romunska drama išče odgovore na vprašanja kako najti intimniteto na najbolj nepričakovane načne in na najbolj nepričakovanih mestih ter kako ljubiti drug drugega, ne da bi izgubili samega sebe.

Touch Me Not.

Na konec pa je letošnjo edicijo festivala pospremila kriminalna drama Muzej (Museo). V svojih 30-ih, Juan Nuñez in Benjamín Wilson še vedno ne uspeta končati veterinarske šole ali zapustiti domove svojih staršev. Namesto tega uživata v odobju mehurčka okrožja Satelite, nekakšne mehiške različice ameriških predmestji. Na usodni božični večer pa se vendarle odločita, da je končno čas, da naredita nekaj iz sebe. Izvedla bosta najbolj zloglasni rop kulturnih artefaktov v vsej mehiški zgodovini. Cinična opozorilna zgodba, posneta po resničnih dogodkih, z rdečo podčrta vsem dobro poznan stari rek: »Ne zavedaš se kar maš, vse dokler tega ne izgubiš.«

Tukajšnjo praznovanje filmov s celega sveta hitro in vztrajno prehaja h koncu. Pred nam je zgolj še zadnje dejanje – podelitev nagrad. Več o tej in o nagrajencih pa v naslednjem, zadnjem javljanju iz Berlina.

Museo.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me