Ogledano: Zlo ne obstaja (2020)
Metacritic.com8.1
IMDB.com7.2
Rottentomatoes.com10
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • pomembnost teme, ki je režiserja oropala svobode
  • soočanje gledalca z dilemo
  • občutek za podrobnosti
8.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
8.8

Naslov: Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad/There Is No Evil)
Premiera: 11. november 2020 (LIFFe)
Žanr: drama
Država: Iran, Nemčija, Češka
Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mohammad Valizadegan, Baran Rasoulof
Režija: Mohammad Rasoulof


OPIS:

Ljubeči oče in predani partner Hashmat (Ehsan Mirhosseini) se čez dan ukvarja z družino, na nočni izmeni pa opravlja delo, ki ni ravno v skladu z njegovo toplino. Vojak Pouya (Kaveh Ahangar) dobi nalogo, da mora obesiti ujetnika, čemur pa močno nasprotuje. Drugje si vojak Javad (Mohammad Valizadegan) izbori tridnevni dopust in namerava za roko zaprositi svoje dekle. Darya (Baran Rasoulof) pa se ob prihodu k stricu hitro začne zavedati, da ji nekaj prikriva.


FILMSTART. RECENZIJA:

Film Zlo ne obstaja združuje štiri ločene zgodbe, ki se z obravnavo problematike smrtne kazni v Iranu združijo v celovit, presunljiv in pogumen film. Da lahko zares cenimo to stvaritev, ki je pobrala zlatega medveda 70. Berlinala, je treba razumeti, kaj takšen film pomeni za Iran in kaj pomeni za režiserja. Mohammad Rasoulof namreč ni ravno zaželen državljan, v Iranu ga preganjajo že od leta 2010, večkrat je bil obsojen, marca 2020 pa je za tri svoje filme, ki naj bi bili »propaganda proti sistemu«, dobil tri leta zaporne kazni in prepoved snemanja filmov za dve leti. Prav tako mu je država zasegla potni list, zato zlatega leva ni mogel prevzeti osebno. Če razumemo, koliko tvega, da lahko snema filme, ki brez cenzure ali olepševanja nagovarjajo praktično zamolčane teme, lahko film Zlo ne obstaja dojamemo še bolj celovito in ga prepoznamo kot mogočen statement, ki bo odmeval še dolgo.

Štiri zgodbe, ki jim sledimo zaporedoma in se na prvi pogled ne prekrivajo, razen da v dveh od štirih nastopata vojaka, veže temeljno vprašanje človeške morale; ali je res tako narobe nekomu spodmakniti stol, če ti to naroči država? Če bi vprašali Hannah Arendt, je ravno to slepo izvrševanje ukazov in prelaganje odgovornosti izvor vsega zla, režiser pa se ne ustavi ob obsojanju, ampak gre korak dlje in pokaže dejanske, neverjetno težke situacije, v katerih se znajdejo ljudje – nekateri zaradi uklanjanja, drugi pa ravno zaradi upora proti sistemu in zakonski prisili. Zdi se, da v takem sistemu nobena odločitev ni zares pravilna, saj bo v vsakem primeru nekdo trpel, film pa ne ponuja odgovorov ali skopih moralističnih poant, kaj narediti v lose-lose situaciji, ampak gledalca samo sooči z dilemo, ga pripelje do konca zgodbe in že preseka v naslednjo. Čeprav se film bohoti čez dve uri in pol (vsaki zgodbi je tako posvečenih približno 40 minut), ni razvlečen ali brez fokusa – ko se v zadnji zgodbi vse niti povežejo, pa nas pusti strtih src in nemirnih misli.

Vse zgodbe so napete kot struna, sploh prva nas premami z idiličnim prikazom družinskega življenja, potem pa nas v zadnjem prizoru nokavtira. Tudi tretja in četrta sta močni in polni pomenskih nians, malo manj prepriča le druga, kjer je konec v primerjavi z vsemi ostalimi preveč nerealističen, a tudi ta zastavlja ključna vprašanja o morali in posameznikovi moči v boju s totalitarnimi zapovedmi. Povedno je tudi to, da je vsaka izmed zgodb poimenovana z naslovom, ki je vesel in ima pozitivno konotacijo (Zlo ne obstaja, Rekla je »Saj zmoreš«, Rojstni dan, Poljubi me), a se v navezavi na temo izkažejo za veliko bolj zlovešče. Neverjetno je, da je v tako dolgem in razvejanem filmu prav vsak prizor pomemben, prav vsaka podrobnost nov košček sestavljanke, sem pa spadajo tudi dialogi, ki ponujajo ogromno snovi za razmislek. Od tega, zakaj se je treba zakonom uklanjati, če so prisila, do tega da je treba ubogati, ker je tak zakon, pa tudi do tega, da je tvoja moč, da rečeš ne. Cena za »ne« je visoka, zato je vsem likom, soočenim s preizkušnjo izvrševanja ali zavračanja ukaza, skupno jemanje uspavalnih tablet – le kako ponoči zatisniti oči, ko pa je toliko na kocki. Odločitev pa je šele pol poti, pripravljen je treba biti tudi na posledice – režiser več kot očitno je. Kdo so tisti, ki obvisijo v zraku, in kdo so tisti, ki spodmaknejo stol, pa je vprašanje gledišča. Silovito.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x