Ogledano: Zajec Jojo (2019)
Metacritic.com5.8
Imdb.com8.1
Rottentomatoes.com7.9
Filmstart.si8.4
Pozitivno
  • humornost in satiričnost
Negativno
  • preveč predvidljiv, sploh v drugi polovici
7.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
7.6

Naslov: Zajec Jojo (Jojo Rabbit)
Premiera: 14. november 2019 (LIFFE)
Žanr: komedija, drama
Država: Nova Zelandija
Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlet Johansson
Režija: Taika Waititi


OPIS:

Johannes Betzler (Davis) oziroma Jojo je neroden in prikupen desetletnik, ki v zadnjih mesecih druge svetovne vojne skupaj z mamo (Johansson) živi v mestecu nekje v tretjem rajhu. Ker bi se nekoč rad boril za domovino, se udeleži kampa Hitlerjeve mladine, a vse mu gre narobe – ne uspe se mu vklopiti, vrstniki ga ne sprejmejo medse, ampak ga okličejo celo za strahopetnega zajca, in niti njegova ljubezen do svastik niti njegov namišljeni prijatelj Hitler (Waititi) mu tu ne moreta veliko pomagati.


FILMSTART. RECEZIJA:

Če bi radi videli vrhunsko satiro, ni treba pogledati celega filma Zajec Jojo (čeprav je tega vsekakor vreden!), ampak je dovolj, da se posvetite samo prvemu prizoru. Gre za začetno montažo dokumentarnih posnetkov nasmejanih in blaženih ljudi, ki navdušeno salutirajo Hitlerju, spremlja pa jo legendarni komad I Wanna Hold Your Hand še bolj legendarnih Beatlov – a prirejen v nemščino! Sodobni mojster komedije Taika Waititi torej vleče vzporednico med evforijo množic nad najbolj legendarno skupino vseh časov in med oboževanim firerjem. Čeprav gre za skoraj noro trditev, je evforija res primerljiva in nas že takoj postavlja pred ogledalo, le da je med obojimi velika razlika – podpora enim je prodajala plošče in razprodajala koncerte, podpora drugemu pa je polnila koncentracijska taborišča. Waititi tako sploh ne rabi celega filma, da se izkaže kot prefinjen satirik.

Tudi skozi celotno zgodbo se režiser nenehno obrega ob logiko nacizma, ki je bila velikokrat privlečena za lase, populistična, celo absurdna – skupaj z Židi, ki lahko berejo misli in spijo z glavo navzdol, kot netopirji. Ker pa zgodbo pripoveduje skozi otroškega protagonista, lahko hkrati pokaže, kako lahko je oprati glavo otroka, ki ima že tako bogato domišljijo, in na kako banalnih temeljih je stalo nacistično sovraštvo – in koliko škode se s tem lahko naredi. Čeprav je temo zelo težko obravnavati humorno in spoštljivo obenem, mu je to odlično uspelo.

 

Na prvi pogled gre pri Zajcu Joju sicer za klasično zgodbo o odraščanju nerodnega fanta, ki bi se za vsako ceno rad vklopil v družbo. Fabulativno celo spominja na nekatera najbolj prepoznavna mladinska dela o drugi svetovni vojni, sploh na Zusakovo Kradljivko knjig – zaradi elementa skrivanja Žida in pisanja knjige. A Waititi, ki se na Zusaka v neki meri celo nanaša, celo poanto obrne in kot zaslepljenega nacista prikaže prav otroka, kar je pogumno in v času politične korektnosti malo noro. Nič čudnega ni, da je medijska javnost ob objavi opisa filma in prvega napovednika skočila v zrak, a v režiserja, ki je dostavil vrhunske parodije/komedije (Kaj počnemo v mraku, Lov na divjaka in edini res smešen Marvelov film Thor: Ragnarok), bi res lahko imeli malo več zaupanja.

Roman Griffin Davis, ki upodablja zajca Joja, je sproščen, naraven in predvsem nikoli ne dobimo občutka, da bi igral. Hitro vzpostavi tudi močno kemijo z ostalimi odraslimi igralci in na srečo ni nekdo, ki bi besedilo recitiral (kot se zgodi v primeru igralca, ki upodobi njegovega najboljšega prijatelja Yorkija). Preseneti tudi Scarlet Johansson kot njegova mama, saj je na trenutke zelo razigrana in sproščena, prav tako pa je zlata vreden njen starševsko neskončno potrpežljiv odnos do svojega otroka okuženega z nacizmom. Čeprav jo vidimo skozi sinove oči, ki ne razumejo vsega, kar se pred njimi dogaja, lahko razumemo, kako težko ji je z mrtvo hčerjo, pogrešanim možem in fanatičnim sinom, ki se ga na trenutke skoraj boji. Otrokovega namišljenega prijatelja Hitlerja – kot je v navadi pri njegovih filmih – igra režiser sam, in že s tem, da ikono nacizma upodobi nekdo, ki je maorskega in židovskega porekla, Hitlerju in celotni ideologijo pokaže sredinec. Ko z Jojom tekata po gozdu in širita to zblaznelo energijo, izpadeta prav čudovito slaboumna, čeprav še vedno v mejah okusa. Še ena svetla točka filma pa je Sam Rockwell (kot stotnik Klenzendorf), ki očitno razvija afiniteto do kompleksnih nacističnih likov (Trije plakati pred mestom). Thomas Mackenzie je kot skrita Židinja precej šablonska, a vseeno solidna. Škoda le, da je v zasedbi tudi Rebel Wilson, ki kot prepričana nacistka izpade neokusna karikatura, saj pač nima dovolj igralske prefinjenosti za kaj boljšega.

Čeprav smo že vajeni tega, da se v filmih govori angleško – tudi, če gre za vesoljce –, Waititi vseeno naredi malo drugače, saj govorijo angleščino s prepoznavnim nemškim naglasom, pa tudi vsi napisi, letaki, plakati in časopisi so v nemščini. Je pa po toliko filmih že jasno, da je prvo dejanje pri njem vedno najmočnejše, saj obvlada vpeljavo likov in postavitev situacije, potem pa se njegove zgodbe razvijajo precej po logiki, in tudi pri Zajcu Joju je škoda, da v drugi polovici postane preveč predvidljiv. Pozitivno je tudi, da ne izvemo čisto vsega – na primer glede njegove sestre in očeta –, saj gre za čas, ko so se sledi za množicami ljudi za vedno izgubile, sploh v taboriščih, o katerih Jojo ne ve nič. Zajec Jojo je tako na vseh nivojih vrhunska satira, ki sporoča, da je težko biti otrok, a najtežje je biti otrok v vojni.

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me