Ogledano: Semiš jakna (2019)
Metacritic.com7.3
Imdb.com6.9
Rottentomatoes.com8.7
Filmstart.si8
Pozitivno
  • pristna absurdna komedija
  • stopnjevanje dogajanja
  • samonanašalnost
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Semiš jakna (Le Daim)
Premiera: 22. november 2019 (LIFFe)
Žanr: komedija
Država: Francija
Režija: Quentin Dupieux
Igrajo: Jean Dujardin, Adèle Haenel, Albert Delpy


OPIS:

Georges (Jean Dujardin) v vasici v francoskih Alpah zapravi celo premoženje za rabljeno semiš jakno z resicami, ki je za povrh vsega še iz prave jelenje kože. Z jakno se takoj ujameta in začneta kovati načrt, kako bi Georges postal edini na svetu, ki bi nosil jakno.


FILMSTART. RECENZIJA:

Vsi, ki so spregledali, da je Semiš jakna najnovejša stvaritev odpuljenega francoskega režiserja Quentina Dupieuxa, ki se je podpisal tudi pod zloglasno Gumo (Rubber, 2010), v kateri avtomobilska guma pobija ljudi, jim je to postalo jasno že med gledanjem filma. Gre namreč za podobno absurden koncept – tokrat malenkost bolj usidran v realnost o moškem, ki zapravi vse svoje premoženje, osem tisoč evrov, za rabljeno semiš jakno iz jelenje kože. Vso svojo frustracijo ob tem, da ga je zapustila žena, usmeri v ambiciozen projekt hoče biti edini človek na svetu, ki bo nosil jakno. Lahko si predstavljate, da to sčasoma vodi v ekstremne prijeme. Če smo že pri Gumi režiser ustvarja enoten filmski svet, saj smo v Gumi lahko videli ljudi, ki gledajo film skozi nekakšne daljnoglede, in ko Georges bere knjigo o filmski umetnosti, vidimo skico človeka z daljnogledom. Treba pa je tudi povedati, da Dupieux sploh ni tako brezpomenski, kot se zdi na prvi pogled, nekateri v njegovih filmih prepoznavajo močne odmeve Derridajeve filozofije, s Semiš jakno pa med drugim spregovori o ranjeni moškosti in njeni toksičnosti.

Šarmantni in stoični Jean Dujardin je popoln za vlogo Georgesa, ker je precej molčeč in resnoben, nikoli ne vem, kaj bizarnega se mu plete po glavi. Fascinantno je, kako inventiven lažnivec je, saj ves čas shaja brez lastnega denarja, samo z izgovori in triki. Kmalu si pridobi tudi oboževalko, natakarico Denise, ki bi se rada uveljavila v filmskem montiranju, upodablja pa jo odlična Adèle Haenel (Portret mladenke v ognju, Neznanka, 120 utripov na minuto). Georges jo prepriča, da snema dokumentarec, in rade volje mu posodi denar, s čimer film sporoča, da bo norec, če ga zadostno financiraš, sicer res neverjetno učinkovit, a mogoče ne ravno za pravo stvar. Sploh, če gre za osebo, ki premore preveč samozavesti in premalo samokritike. 

Razvoj dogajanja je navdušujoč, saj stvari od razmisleka in načrtovanja potem kar hitro eskalirajo, vse skupaj pa spremlja črni humor. Sploh bizarno smešni so prizori, ko se Georges pogovarja s svojo jakno, saj deluje pogovor čisto zaresen – kadriranje je enako, kot v primerih pogovora dveh oseb (kamera za hrbtom govorca), Georgesa jaknina vprašanja celo prebudijo iz spanja, razjezijo, nanje se odziva. Jakna tudi vizualno čisto prevzema prostor, saj so vse barve tako sprane, da njena grozna oranžkasta barva v vsakem kadru res izstopa in jo naredi za glavno zvezdo filma. Georgesova obsedenost z jelenjo kožo se namreč hitro stopnjuje, sčasoma pridobi iz tega materiala še klobuk, škornje, hlače in rokavice, in čeprav se v svojih dejanjih spreminja v plenilca, se na zunaj vedno bolj spreminja v jelena, torej v plen. In verjemite, da to ne pomeni ničesar dobrega. 

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x