Ogledano: Portret mladenke v ognju (2019)
Metacritic.com9.5
Imdb.com8.2
Rottentomatoes.com9.8
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • čudovita obdelava materiala
  • simbolika
  • kemija med protagonistkama
9.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
9.5

Naslov: Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu)
Premiera: 16. november 2019 (Liffe)
Žanr: drama, romantični, zgodovinski
Država: Francija
Igrajo: Noémie Merlant, Adèle Haenel, Luàna Bajrami
Režija: Céline Sciamma


OPIS:

Nekje ob koncu 18. stoletja se mlada slikarka Marianne odpravi na otok, da bi skrivaj ustvarila Héloïsin portret, ki bo uporabljen kot ženitna ponudba za bogatega snubca. Ženski se začneta počasi spoznavati in med njima se ustvari prav posebna vez, ki pa je obsojena na propad.


FILMSTART. RECENZIJA:

Portret mladenke v ognju je nepojmljivo tenkočuten francoski celovečerec Céline Sciamma (Banda punc, Pobalinka). Naslovni portret neznane ženske v obleki, ki se je ravno vnela zaradi bližine ognja, srečamo že v prvem prizoru, a se do ključnega trenutka k njemu ne vrnemo – zdi se, da služi samo kot dokaz Marianninih slikarskih sposobnosti, čeprav na vprašanje svoji učenk, kdo je na sliki, reagira precej skrivnostno. Ker se zgodba odvija v 18. stoletju, je že to, da sploh lahko spremljamo slikarko, nekaj neverjetnega, in tudi sama Marianne komentira, da je ženskam pot v umetnost zaprta, da jo od slikanja odvračajo in jo nasploh zaničujejo. Zato je še toliko bolj povedno, ko jo izberejo kot edino, ki bo kos nalogi portretiranja Héloïse, ki se dogovorjenemu zakonu nedvoumno upira – družba jo tudi na simbolni ravni postavlja v senco, na položaj skrivne slikarke, ki bo morala na vse pretege prikriti svoje sposobnosti, kar se je umetnicam (in ženskam nasploh) redno dogajalo skozi celo zgodovino. Nič čudnega torej ni, da se s Héloïse družita prav na otoku – otok kot tak je najbolj mitološko možno zavetje za ženske, predvsem če se spomnimo Lezbosa in Sapfo kot ene izmed redkih umetnic (in lezbijk), ki jih zgodovina ni poteptala in zavrgla.

To ni edina antična motivika, ki se v filmu pojavi, veliko bolj neposreden je motiv Orfeja in Evridike, o katerem protagonistki in služkinja na široko debatirajo ob prebiranju starih debelih knjig. Njihova stališča so jasna, provokativna, drzna – vse, kar je bilo v družbi tistega časa za »damo« strogo prepovedano. Ravno zato so najbolj razigrani prizori druženja žensk prikazani v poznih nočnih urah, v času, ko je svet drugačen in ko si lažje ustvarimo lastne otočke miru in svobode izražanja. Podnevi, ko pa protagonistki spremljajo nerazumevajoči pogledi drugih, se zapreta vsaka v svojo lupino, togo izvajata zadane naloge in izpolnjujeta pričakovanja. Ne samo, da ljubezen med dvema ženskama ni dovoljena, je nepredstavljiva oziroma kar neobstoječa, nam kaže Sciamma. Še pomembnejši pa je naslovni motiv ognja, ki je povezan s Prometejem kot prinašalcem ognja in s tem razvoja. Ni naključje, da je ženska v goreči obleki prav Mariannina prepovedana ljubezen in ogenj, ki požira njeno silhueto, je sicer res grozeč, a obenem tudi kazalec možnosti napredka, če ne zdaj, pa čez nekaj desetletij ali vsaj stoletij. Ogenj je pravzaprav glavni motiv filma; povsod se sliši pokljanje polen, ki daje interierjem nekakšen domačen občutek, sploh osrednje dejanje filma pa je ples žensk okrog ognja.

Kemija med igralkama je razorožujoča, sploh vedno izjemna Adèle Haenel kot portretiranka navduši. Tudi razvoj njunega odnosa je zelo realističen, saj gre za strasti, ki se ne vnamejo, ampak zelo počasi tlijo. Začetno previdno spoznavanje, ko si mora Marianne pridobiti zaupanje in si obenem na skrivaj ogledati prav vsako potezo, vsako mišico, vsak najmanjši delček portretirankine anatomije, da jo bo kasneje znala narisati po spominu, je čudovito. V tem slikarskem pogledu je nekaj skrajno voajerskega in hkrati skrajno erotičnega, napetost med njima pa ni nekaj prisiljenega, kar je treba izvesti, ker pač piše v scenariju, ampak logična posledica za dva ženska lika, ki sta se našla in znašla v nemogoči situaciji, ki ju bo prej ali slej zlomila. A z neizbežnim koncem nas Sciamma vseeno ne vrže v plamene, ampak se prefinjeno sooči s snovjo in poskrbi za enega izmed najbolj čustvenih zaključkov. Marianne nekoč na vprašanje, kako ve, da je slika končana, odgovori, da ni končana nikoli, ampak da se je treba v nekem trenutku preprosto ustaviti – tako kot se nekoč ustavita ljubimki, ki sta vsaj za trenutek našli srečo, pa čeprav je nihče ni odobraval. Močno in prelomno.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x