Ogledano: Obtožujem! (2019)
Imdb.com7.3
Rottentomatoes.com6.3
Metacritic.com5.6
Filmstart.si8.5
Pozitivno
  • Louis Garrel v vlogi Alfreda Dreyfusa
  • scenarij Romana Polanskija in Roberta Harrisa
Negativno
  • škoda je, da nismo priča temu, ko Drefyus sprejme pomilostitev, kljub temu da mu ravno Picquart to odsvetuje
6.9Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Obtožujem! (J’accuse)An Officer and A Spy poster.jpg
Premiera: 16. november 2019 (LIFFE)
Žanr: zgodovinska drama, kriminalka
Država: Francija, Italija
Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner
Režija: Roman Polanski


OPIS:

Francija, 19. stoletje. Francoska vojska obtoži Alfreda Dreyfusa veleizdaje, češ da je vohunil za Nemce, in sicer samo zato, ker je Jud. Kmalu za tem zaposlijo polkovnika Picquarta iz afere Dreyfus za vodenje vohunske operacije za Francijo. Picquart hitro odkrije, kdo je resnični izdajalec, a njegovi nadrejeni vztrajajo pri tem, da je Dreyfus kriv in po nenavadnem zapletu varujejo izdajalca Francije pred pravico.


FILMSTART. RECENZIJA:

Neodvisno od tega, kaj si mislimo o Polanskijevih številnih škandalih, nihče ne dvomi, da je prvovrstni režiser, ki se je že zdavnaj vpisal v filmsko zgodovino. Najvišja »kazen«, ki mu jo vsak gledalec lahko privošči, je, da neha gledati njegove filme. Toda ko enkrat pogledamo njegove filme, je naša dolžnost, da smo objektivni glede njihove kvalitete. Z vsem tem v mislih šele zdaj lahko rečem, da je Polanskijev zadnji film Obtožujem! odličen. 

Predvsem gre za »moški« film oziroma nekakšno mokro fantovsko fantazijo o tem, kako izgleda vojska od znotraj: moški gibi so skopi, zategnjeni, natančni, maršira se tudi, ko to ni nujno, dialogi so enako skopi, zategnjeni in natančni, uradne obleke vojakov različnih činov so razkošne in obljubljajo večno slavo vsakomur, ki je dovolj »pogumen«, da se vanje obleče, vse moške junake krasijo skoraj pornografski brki, primerni za to stoletje, glavni junak ima za ljubico poročeno žensko, ki ga ne obvezuje na nikakršen način (nekoliko stereotipna francoskost filma je tudi izjemno poudarjena) itn. Vendar je film še kompleksnejši od svoje estetike. Naraščajoča nacionalna napetost (tu in tam se nekdo vpraša, kaj pomeni biti Francoz) in eksplicitno sovraštvo do Judov sta elegantno vpletena v film in resnično širita našo zgodovinsko percepcijo o izvoru nacionalizma in prihajajočem genocidu Judov. 

Rezultat iskanja slik za j'accuse film 2019"

Sicer precej neposredno režijo obogatijo posegi v filmsko tkivo z vrtoglavimi kadri, ki omogočajo geografske preskoke, na primer na otok, kjer je zaprt Dreyfus ‒ kamera se hitro približa kakemu detajlu na zemljevidu in film nas v trenutku odpelje tja. Nekaterim kadrom je izjemoma dovoljeno pretanjeno estetsko razkošje, ko se na primer kamera postavi statično in oddaljeno opazuje hrbet glavnega junaka Picquarta, medtem ko ta igra klavir v svojem razmetanem stanovanju, ki so ga isto jutro preiskali vojaški vohuni. Privlačna je tudi celotna uvodna scena, ko Dreyfusu odvzamejo njegov čin, ki razkazuje blišč vojaške moči in njeno prijetno patetično ceremonialnost. Polanskijeva kamera (ki jo nadzira odlični Poljak Pawel Edelman) spremlja dolge vojaške vrste v tišini, kar naredi usodno vzdušje za vse, kar sledi v filmu. 

Od glavnega igralca Jeana Dujardina, ki je sicer vrhunsko portretiral Picquartovo privrženost vojaškim idealom, ne da bi zabredel v portret patetično epskih razsežnosti, je mogoče za odtenek boljši Louis Garrel, trenutno prvo ime nove generacije francoskih igralcev. Garrel je znan po svojih nekoliko seksapilnih vlogah visokega temnolasca z umetniškimi nagnjeni, tokrat pa je šel v popolnoma obratno smer. Njegov Dreyfus je odrezav, ampak neroden, nedolžen in pravičen, a na koncu filma bi vseeno napredoval v še višji čin. Predvsem daje vtis nekoga, ki je utrujen in ki ga pred patosom nepravičnosti, ker je Jud, varuje njegova lojalnost idealom vojaškega vedenja. Skratka, kompleksna osebnost, ki vseeno ne zasenči glavnega junaka Picquarta, čigar lojalnosti vojski nihče ne more oporekati. 

Rezultat iskanja slik za j'accuse film 2019"

Scenarij sta napisala Polanski in Robert Harris po Harrisovem zgodovinskem romanu. Seveda, Polanski ne bi bil Polanski, če ne bi vtkal v scenarij (in režijo) globlje poante, ki presega mejno pedagoškost dobro izpeljane zgodbe. To najbolje pokaže zaključna scena. Za kaj se je sploh boril Picquart? Za vojsko? Za državo? Zase? Za Dreyfusa, kakor scena pokaže, vsekakor ne, tako da njegovi motivi ostanejo kompleksnejši od preproste borbe za pravice nedolžnih. 

V zaključku naj pripomnim, da lahko iz Polanskijeve filmografije razberemo, da se ni lotil tematike sovraštva do Judov zlahka in z navdušenjem nekaterih sodobnih filmarjev. Lahko predvidevamo o izjemnem pomenu, ki ga je zanj imelo to, da je iz glavnega junaka naredil antisemita (Picquart to odprto prizna), ne da bi proti koncu filma to razrešil s preprosto potezo razveljavitve junakovega antisemitizma, ker je Picquart dokazal, da je en določeni Jud nedolžen. To vprašanje Picquartovega sovraštva do Judov ostaja odprto in to je morda najboljša lastnost filma. 

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me