Ogledano: O, čudovita noč (2019)
IMDB.com6.7
Filmstart.si6.3
Pozitivno
  • vizualna podoba
  • temačen humor
  • Marko Mandić
Negativno
  • pretencioznost
  • plehka simbolika
  • šibek scenarij
6.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
6.7

Naslov: O, čudovita noč (O Beautiful Night)
Premiera: 14. november 2019 (LIFFE)
Žanr: drama
Država: Nemčija
Igrajo: Noah Saavedra, Marko Mandić, Vanessa Loibl
Režija: Xaver Böhm


OPIS:

Mladi glasbenik Juri (Saavedra) se skozi dneve prebija v samoti, saj živi v nenehnem strahu pred smrtjo. Ko ga neke noči iz stanovanja prežene zlovešči krokar, se zateče v igralnico, kjer naleti na ekscentričnega in skrivnostnega moškega (Mandić), ki trdi, da je Smrt. Tako se začne njuna skupna pot skozi Jurijevo zadnjo noč na zemlji.


FILMSTART. RECENZIJA:

Filmskih obdelav zadnje pustolovščine pred neizbežno smrtjo je ogromno, zato je presenetljivo, da si je nemški režiser Xaver Böhm za svoj prvi celovečerec vzel zlajnan motiv, ki že sam po sebi predstavlja velik izziv. Predvsem zato, ker smo ogromno novega, bizarnega, svežega in nasploh nekonvencionalnega o slutnji smrti lahko videli že v nekaterih vrhunskih filmih (če naštejem le nekaj najbolj očitnih: Morje v meni, Velika riba, Ljubezen, Jaz pa tebi mamo). Nemški novinec tako zagrize v že dodobra obglodano jabolko in namesto, da bi iz prežvečene, a vedno aktualne, teme poskusil izvleči nekaj novega, dobimo kliše. Protagonist povsod naleti na vrane (oziroma krokarje). Njegova simpatija bere Nietzscheja. Ljubezen nas bo rešila pred smrtjo. Pred smrtjo se je treba do konca izživeti. Carpe diem! Plehka simbolika in prozorne metafore pač ne delujejo, če niso prignane do absurda – za kar pa Böhm, razen v redkih trenutkih navdiha, žal ni imel poguma.

Še najbolj provokativen je prvi prizor, ko krokar protagonistu, ležečemu na postelji, kljuva srce. Tu se takoj vzpostavi vizualna povezava z antičnim mitom o Prometeju, ki mu za kazen, ker je ljudem prinesel ogenj, jastreb vsak dan kljuva jetra. A žal je to samo površna metafora za prikaz njegovega strahu pred smrtjo oziroma paranojo pred srčnim zastojem, ne pa nekaj, kar bi ga vzpostavilo kot pravi simbol. Precej nenavadno je tudi to, da Juri ves čas ostaja apatičen in nezanimiv, da ga sploh ne moremo spoznati, zato ne pride do empatije ob njegovem soočanju z bližajočo se smrtjo. Tudi njegova simpatija, ki je hodeči kliše oziroma prava manic pixie dream girl (fatalna in skrivnostna peep show plesalka, ki bere Nietzscheja in jo bo glavni junak seveda odrešil), se razen nekaj dejstev sploh ne predstavi, vseeno pa se fokus potovanja skozi noč nelogično prestavi nanjo in njeno sprijaznjenje z nedavno smrtjo najboljše prijateljice. Je pa ravno pri tem zgodbenem loku uporabljene vsaj nekaj domišljije, sploh v zvezi s pojavom pavjega žerjava oziroma rajske ptice, kot jo okličejo liki.

Dejstvo je, da nosi Marko Mandić kot Smrt film na svojih ramenih. Mandić, ki mu tuje produkcije niso tuje (hollywoodski Krij mi hrbet je ena izmed njih), je kot vedno vrhunski in res ni dvoma, zakaj ga na kastingih izbirajo – svojim likom se posveti in prav vsakič pričara hipnotično vzdušje, da kar ne moremo odtrgati pogleda z njega. Njegov lik Smrti je dodelan, ima širino, poskrbi pa tudi za kar nekaj (temačnega) humorja. Njegova stoičnost in prepričanost v samega sebe je nalezljiva in nikoli zares ne vemo, ali gre za dejansko Smrt ali pa za naveličanega in nihilističnega moškega z željo po smrti. Ta ambivalentnost, ki je vpisana v njegov lik, je tisto, kar daje filmu dodatno vrednost, škoda je le, da ni scenarij bolj dodelan, saj mora Mandić kljub vsemu trudu vseeno izreči kar nekaj banalnih replik, sploh v osnovnih pogovorih o smrti (vsi umremo …). Tudi to, da »govori vse jezike« ali pa se vsaj dobro pretvarja, da jih, je ena izmed boljših odločitev, saj s tem namiguje na univerzalnost smrti, ne da bi to posebej izrekel. Tudi vizualno je najbolje prikazana prav Smrt, saj mu obraz nenehno zakrivajo sence, ki se že skoraj umaknejo in nam razkrijejo pravi obraz Smrti – če bi jo prepoznali, se je ne bi več bali, bi postala premagljiva –, pa tudi sicer je film primerno spran, senčnat, temen in seveda obarvan z nežnimi neonskimi barvami (očitno ima berlinska lokacija neko afiniteto do tega, spomnimo se samo Atomske blondinke). Tudi končni obrat, ki ga bo večina na hitro odpisala, je po razmisleku primeren in celo premeten. Če bi si le na začetni stopnji, pri samem scenariju, dovolili več in ga bolj izpilili, bi res lahko dobili pravo ekscentrično predsmrtno vožnjo.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me