Ogledano: Mlečni zobje (2019)
Metacritic.com7.3
IMDB.com7.2
Rottentomatoes.com10
Filmstart.si8.6
Pozitivno
  • simbolika naslova
  • poetičnost, iskrenost
  • ironičen odnos do klišejev
8.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
8.6

Naslov: Mlečni zobje (Babyteeth)
Premiera: 21. november 2019 (LIFFe)
Žanr: komedija, drama
Država: Avstralija
Igrajo: Ben Mendelsohn, Essie Davis, Eliza Scanlen, Toby Wallace
Režija: Shannon Murphy


OPIS: 

Milla (Scanlen) je umirjena najstnica, ki v prostem času igra violino in preživlja čas s starši. Ko naleti na dilerja Mosesa (Wallace) in se vanj kljub starostni razliki zaljubi, se začne kaotično obdobje, predvsem za njene starše. To pa še ni najhujše, saj je Milla resno bolna.


FILMSTART. RECENZIJA:

Filmov o prelepih, nežnih, bistrih najstnicah, ki umirajo za rakom, je ogromno, zato je na tem področju res težko narediti še kaj svežega. A naj že takoj povem, da spadajo Mlečni zobje v sam vrh tovrstne produkcije. Celovečerni prvenec režiserke Shannon Murphy namreč preigrava nekatere klišeje, a to počne zavestno, celo ironično, in vse skupaj zapakira v čudovito nežno poetično formo. Protagonistkina bolezen je vpeljana mimogrede in čeprav je film v resnici posvečen ravno tej temi, je eden izmed redkih, ki zna pokazati sicer mnogo čustvenih trenutkov, a med njimi tudi dolga prevladujoča obdobja pasivnosti, ko vsi vpleteni pač živijo svoja življenja. Prav tako je pohvalno, da je prisotnega precej humorja, sploh v zvezi z Millino funkcionalno disfunkcionalno družino, ki je na trenutke že prav absurdna, a ravno zato tako iskrena.

 

V glavni vlogi bolne Mille blesti Eliza Scanlen, ki smo jo lahko gledali v HBO-jevi seriji Ostrina z Amy Adams in Patricio Clarkson, kmalu pa bo kot Betty March igrala tudi v Času deklištva (Little Women). Njen filmski partner je Toby Wallace, ki je že vajen igranja bad guya, a tu pokaže veliko svoje igralske širine, sploh v nekaterih bolj čustvenih prizorih, izkaže se veliko bolj kot v Netflixovi seriji The Society (2019–). Njun odnos je pristen, saj se gradi zelo počasi, z mnogo ovirami in premori. Med njima je kar precejšnja starostna razlika in Moses jo na začetku izkorišča. Čeprav odnos na začetku deluje čisto toksičen, se začneta počasi obojestransko zbliževati. Odnos pa je za pridno Millo seveda tudi način upora in želja po nepozabnem labodjem spevu. Še bolj znan filmski zlobnež, Ben Mendelsohn (npr. Talos pri Maščevalcih), pokaže svojo najboljšo igralsko predstavo zadnjih let, saj je kot oče na robu prepada res prepričljiv. Pozitivno je, da so starši tako pogosto prisotni, saj gre za mlado dekle, ki živi doma, kar mnogi filmi o mladostnikih kar izpustijo ali pozabijo. Zelo poveden je tudi način, na katerega se starša spoprijemata s hčerino boleznijo. Oče ne izpusti trenutka za fotografiranje in postane skoraj obseden s tem, da bi jo ujel, ohranil, zamrznil v trenutku, mama pa se kot uspešna glasbenica vraževerno odpove lastnemu igranju v neutemeljenem upanju, da bo lahko žrtvovala svojo glasbo za hčerino življenje.

Najbolj fascinantna je vpeljava naslovnega elementa mlečnih zob, ki na prvi pogled nimajo nič z rakom. Milla ima namreč še en mlečni zob, kar niti ni tako redka anomalija, in to enkrat na začetku samo na hitro, mimobežno omeni. Skozi celoten film se potem pojavlja ogromno hrane, ki se drobi in hrusta pod zobmi, od trdih piškotov do krhljev sadja. Ta groba tekstura in poudarjeno žvečenje subtilno napeljujeta nazaj na naslov, čeprav se to dogaja dovolj poredko, da ne postane karikatura. Proti koncu pa je jasno, da gre za spremenjen simbolični pomen – izpadanje mlečnih zob kot tako pomeni prehod v odraslost, a ker je Milla smrtno bolna in ne bo doživela odraslosti, njen preostali mlečni zob pomeni upiranje smrti in nazadnje, ko končno izpade, globoko in dokončno sprijaznjenost s smrtjo. Film je sicer razdeljen na mnoga poglavja, in naslovi nam pogosto povejo informacije, ki jih samo dogajanje zamolči in nasploh postavljajo sekvence v kontekst. V tem oziru je nekaj najbolj čudovito bolečega poglavje Kaj so mrtvi povedali Milli, saj gre za popolnoma nemi prizor (v sicer glasnem, ekscentrično klepetavem filmu), v katerem gledamo Millo, kako se poigrava s svetlobo in sencami. Da uspe režiserka z na videz tako preprostim prizorom sporočiti vso Millino notranjo stisko in moč, je nekaj neverjetnega. In ko se Milla v nekem trenutku nasmehne, rekoč: »Z veseljem bom postala del takšnega neba,« se šele zavemo, kako nepatetičen in močno katarzičen film so Mlečni zobje v resnici.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me