Ogledano: Martin Eden (2020)
Metacritic.com7.4
IMDB.com6.7
Rottentomatoes.com8.3
Filmstart.si6.8
Pozitivno
  • karizmatična igra
  • neverjetna kompleksnost naslovnega lika
Negativno
  • veliko melodramatičnih in prisiljeno katarzičnih trenutkov
7.3Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
5.1

Naslov: Martin Eden
Premiera: 11. november 2020 (LIFFe)
Žanr: drama
Država: Italija, Francija, Nemčija
Igrajo: Luca Marinelli, Carlo Cecchi, Jessica Cressy, Vincenzo Nemolato
Režija: Pietro Marcello


OPIS:

Pomorščak Martin Eden (Luca Marinelli), ki je vedno bolj naveličan življenja in težaškega dela na morju, obožuje pa branje knjig, se odloči, da bo postal pisatelj, zato začne na različne revije in na založbe pošiljati svoje zgodbe, ki pa mu jih vztrajno zavračajo. Med svojimi prizadevanji se zaljubi tudi v prelepo in študirano Eleno Orsini (Jessica Cressy), ki pa je kar nekaj kritičnih družbenih razredov nad njim.


FILMSTART: RECENZIJA:

Veliki ameriški pisatelj Jack London, ki ga najbolj poznamo po delih Beli očnjak in Klic divjine, je leta 1909 napisal tudi roman Martin Eden, ki opisuje mladega proletarca Martina, ki si prizadeva uspeti v pisateljskem poklicu. Gre za tretjo filmsko upodobitev tega problematičnega, enigmatičnega in navdušujočega literarnega junaka. Zaigra ga karizmatični Luca Marinelli, ki daje liku neverjetno širino in kompleksnost. Martin, ki je šolanje opustil v petem razredu osnovne šole, obožuje branje – iz starinarne, ki jo vodita dva posrečena strička, odnaša kupe knjig, nazadnje pa še pisalni stroj, na katerega bo zapisoval svoje mojstrovine. Po naključju se namreč sreča z Eleno Orsini, pripadnico višjega družbenega sloja, ki ga navduši s svojim znanjem in razgledanostjo, in želi razmišljati tako kot ona. Čeprav mu ona svetuje, naj si pridobi formalno izobrazbo, preden začne pisati, se on ne pusti pregovoriti, ampak je nekako celo ponosen na svoj profil samouka, ki bo uspel in vsem dokazal, da so se motili. Je nemogoč, zaletav, brez dlake na jeziku, samovšečen, nadut in nagle jeze. Neverjetno je, kako zlahka zavrača nasvete in odzive okolice, pa tudi če gre za ljudi, ki jih sicer ceni, ali pa za ljudi, ki imajo več izkušenj in znanja od njega. Ne posluša ne prvih bralcev ne mentorjev, ampak ponosno zavzame stališče velikega nerazumljenega pisatelja.

Njegovo zaletavo in nepremišljeno zagovarjanje individualizma sredi socialističnega gibanja postane kmalu nadležno, saj je neartikuliran in zaprt za drugačne poglede. Pohvalno je, da film razbere Londonovo intenco, ki je kot goreč zagovornik socializma v knjigo vpisal »napad na individualizem«, Martin se namreč znajde nekje vmes med obema poloma, kar bi lahko kazalo na njegovo edinstveno razmišljanje, a v resnici priča bolj o njegovi pravičniški in trmasti naravi. Je pa res, da navrže kar nekaj provokativnih opazk o socializmu, med drugim o tem, da se borijo samo za to, da bi imeli drugega gospodarja. Res neverjetno zakompliciran lik, skratka. Seveda je tudi pohvalno, kako neomajno sledi svoji poti k pisateljskemu uspehu in kako prepričan je vase, ne glede na vse zavrnitve. Njegova notranja razklanost, saj bi rad pripadal višjemu sloju, a hkrati ne more pozabiti na nižjega, se najbolje zrcali v prizoru, ko gleda impresionistično sliko in komentira, da je od daleč čudovita, od blizu pa zamazana, zato ga je preslepila – tako kot družba, ki ji hoče pripadati.

Njegova vnema je nalezljiva, a zaradi mnogih senčnih mest njegove osebnosti, ki jih film verjetno nalašč pusti odprta, mu je nemogoče priti do dna. Zato vsi tisti trenutki, ki naj bi delovali katarzično, na koncu izpadejo melodramatično in prisiljeno. Čeprav lahko glede na politične razmere zgodbo približno umestimo v čas, ga nikoli zares ne izvemo, občutek, da gledamo v preteklost, pričarajo barve, okolica in kostumografija, a jasno je, da gre za režiserja, ki se bolj posveča dokumentarnim filmom, saj se ne more čisto prepustiti fiktivni pripovedi in vmes vnaša kratke izseke nekakšnih dokumentarističnih prizorov, za katere nikoli ne izvemo, kaj predstavljajo, saj so precej raznorodni (morda gre za Martinovo razmišljanje, morda za vsebino njegovih zgodb, morda za njegove sanje ali vse troje). Prav tako razočarajo nekakšne zameglitve in nespretno tresoča kamera, ki se pojavi vsake toliko in čisto vrže iz vzdušja. Naracija, ki v zadnji tretjini filma popusti in izgubi na intenzivnosti, pa se sicer konča s še enim pričakovano katarzičnim trenutkom, a nas pusti hladne.

O avtorju

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

0 0 votes
Ocena novice
Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments
0
Would love your thoughts, please comment.x
()
x