Ogledano: Mandibule (2020)
Metacritic.com7.5
IMDB.com6.3
Rottentomatoes.com9.4
Filmstart.si8.2
Pozitivno
  • režiserjevo ponovno raztegovanje mej absurda
  • bizarna komedija zmešnjav
  • presenetljivo lep prikaz pravega prijateljstva
7.9Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
8.3

Naslov: Mandibule (Mandibules)
Premiera: 11. november 2020 (LIFFe)
Žanr: komedija
Država: Francija
Igrajo: Grégoire Ludig, David Marsais, Adèlle Exarchopoulos
Režija: Quentin Dupieux


OPIS:

Ne preveč bistra najboljša prijatelja Manu (Grégoire Ludig) in Jean Gab (David Marsais) v prtljažniku ukradenega avta, s katerim bi morala opraviti nelegalen posel, odkrijeta zagozdeno orjaško muho. Hitro se odločita, da je ne bosta osvobodila, ampak da jo bosta zdresirala in z njo tudi nekaj zaslužila.


FILMSTART. RECENZIJA:

Francoski režiser Quentin Dupieux, ki navdušuje s svojimi absurdnimi filmi, se je letos že tretjič predstavil na festivalu Liffe. Leta 2011 je šokiral z morilsko Gumo (Rubber), ki je pobijala vse okrog sebe, lani nas je prepričal s Semiš jakno (Le daim), pregrešno dragim kosom obleke, ki se odloči, da bo ostala edina na svetu, v kar prepriča tudi svojega lastnika, letos pa preseneča z veliko bolj pozitivno naravnano komedijo o velikanski muhi. Da gre za francosko verzijo Butca in butca, ste verjetno kje že zasledili, in res se temu ne da oporekati. Najboljša prijatelja Manu in Jean Gab, ki imata celo svoj prikupen pozdrav, sta dva luzerja, dva nesrečnika, dva butca, a sta hkrati v svoji neumnosti in objestnosti tako prikupno nevedna in zmedena, da jima res ne gre zameriti.

Manu najraje spi na plaži, pokrit le s kosom kartona, vmes pa opravlja manjše posle, ki so na meji legalnega. Ko dobi prvo nalogo, ki spominja na Transporterja, je takoj jasno, da mu je ne bo uspelo izpeljati, a razlog nista njegova površnost ali nesposobnost, temveč orjaška muha, ki jo skupaj z Jean Gabom odkrije v prtljažniku starega, razdrapanega mercedesa. Že takoj ob stiku med likoma in muho je jasno, da gre ponovno za nekaj absurdnega – če se v Gumi ni nihče vprašal, kako lahko guma strelja ljudi, in če se v Semiš jakni ni nihče čudil nad tem, da lahko jakna govori, se tudi zdaj nihče ne ustavlja posebej ob dejstvu, da gre za muho v velikosti večjega psa (vse druge stvari in živali v filmu so popolnoma običajne velikosti). Že samo to sprejemanje muhe in celoten zaplet, ko se lika odločita, da bosta z njo obogatela (»Še boljša je kot dron, ker ne rabi baterij«), je neverjetno smešen, če pa k temu prištejemo še odlično situacijsko komiko in nenehne čudaške preobrate, dobimo res pravo razvedrilo, ki bo pregnalo vsakršno tesnobo.

Če je bil najprej torej predmet z načrtom in kasneje moški z načrtom, sta zdaj tu dva moška z načrtom, kar je očitno še huje. Muha, ki jo kmalu poimenujeta Dominique, je sposobna pojesti neverjetne količine mačje hrane, s svojimi naslovnimi mandibulami se mlaskajoče loti vsakega ponujenega ali izmaknjenega zalogaja. Čeprav je predimenzionirana, nikoli ne izpade zlovešče ali grozljivo, tudi napadalno ne, predvsem je prikupna, ko mežika s svojimi rdečimi očmi in kot poslušen kuža nagiba glavo zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Še celo njeno smrčanje je prisrčno odpuljeno. Prijatelja na misiji, ki muho pridno trenirata in urita, sta res prava prijatelja – kdo bi si mislil, da je možno v filmu s takim tonom in takšnim zapletom najti tako pocukrano pristno vez. Njun odnos res niti za trenutek ne deluje zlagan ali prisiljen, saj eden drugemu vedno, brezpogojno stojita ob strani, niti za sekundo ne podvomita v odločitve, dejanja ali ideje drugega, prav tako pa si ne očitata napak in se ne prepirata. Harmonija med njima, ki traja že od rosnih let, je poosebljena v njunem posebnem pozdravu, ko trčita s pestmi z rožički in zakličeta toro! (bik!), ker pa igralca nikoli ne zdrsneta v skrajnosti karikiranja, ampak sta v svojem upodabljanju precej elegantna, film nikoli ne zapade v klišejskost ali pretirano afektiranost. Prav tako je jasno, da je po bolj temačno oziroma eksistencialno težkih filmih režiser hotel narediti korak nasproti svetlejšim tonom, saj so Mandibule bizarna komedija zmešnjav v polnem pomenu besede. Zagata z muho, ki jo je treba izdatno hraniti, se stopnjuje do prihoda v vilo, kjer srečamo nalašč pretiran in afektiran lik, Agnes (Adèle Exarchopoulos, ki jo najbolj poznamo iz filma Adelino življenje), ki lahko zaradi poškodbe možganov govori le z nadpovprečno jakostjo. Kričeča in nestrpna Agnes je res prava pojava, ki dogajanje še bolj zamota in nas nasploh opomni, da Dupieux resda razteguje meje absurda, a da še zdaleč ni dosegel svoje skrajne točke. In to me neizmerno radosti.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x