Ogledano: Gagarin (2020)
IMDB.com7.1
Filmstart.si7.9
Pozitivno
  • osebna zgodba kot zrcalo za širši družbeni problem
  • pretanjeno mešanje realizma in domišljije
  • navdihujoč protagonist
Negativno
  • nedodelan tempo
  • rahlo prisiljena ljubezenska zgodba
7.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
6.0

Naslov: Gagarin (Gagarine)
Premiera: 11. november 2020 (LIFFe)
Žanr: drama
Država: Francija
Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Jamil McCraven, Denis Lavant
Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh


OPIS:

Šestnajstletni Youri (Alséni Bathily) živi v mogočnem blokovskem kompleksu, ki je poimenovan po Gagarinu, prvem človeku, ki je poletel v vesolje. Ker je zgradba že močno dotrajana, ji začne groziti rušenje, Youri pa se odloči, da bo svoj dom in svojo skupnost na vsak način rešil pred uničenjem.


FILMSTART. RECENZIJA:

V francoskem filmskem biserčku, ki nosi ime Gagarin, srečamo trojico, povezano s tem imenom. Najprej gre seveda za ruskega kozmonavta Jurija Gagarina, ki je leta 1961 postal prvi človek, ki je poletel v vesolje. Drugi je (sicer resnični) blokovski kompleks Cité Gagarine s trinajstimi nadstropji, skoraj 400 stanovanji in 16.000 kvadratnimi metri, kjer živi pisana skupnost ljudi, katerih sanje so morda manjše od potovanja v vesolje, a vseeno niso za odmet. Potem pa je tu še protagonist, najstnik Youri, ki v stanovanju živi sam; očeta nima, mama pa ga je zapustila in si ustvarila novo družino. Vseeno se ne predaja osamljenosti, saj se ves čas druži s prijatelji iz Gagarina ali pa sanjari o poletu med zvezde. Ko se začne šušljati, da bodo naselje porušili in vse prebivalce odselili po raznih koncih Pariza, se Youri ustraši za svoj dom in se hitro poda na misijo urejanja – z materinim nakitom odkupi rabljen elektro material in se loti pregledovanja in urejanja velikanske stavbe. Ob tem dejanju srečamo vrhunskega Denisa Lavanta (Holy Motors, 2012), ki očara prav v vsakem filmu, v katerem se pojavi, pa tudi če samo za hip.

Yourijevo srčno prizadevanje je pospremljeno tako z odobravanjem kot z odporom prebivalcev, nekateri se namreč vedno bolj zavedajo, da je življenje v kompleksu, polnem podgan, azbesta in dotrajane infrastrukture vedno bolj nevarno. To je seveda res, a Yourijev optimizem in idealizem sta tisto, kar zares navdihuje. Postane osamljeni jezdec, ki drvi v prepad, a tja gre z veliko mero sočutja, ljubezni in občutka za skupnost, ki lahko z rušenjem nepopravljivo izgine. Prizor, ko množica počasi prileze iz svojih stanovanj in se začudeno zbere na dvorišču, kjer skupinsko opazujejo sončev mrk, je tisti magični trenutek, ko zares začutimo to edinstveno skupnost, ki jih povezuje vesolje, pa čeprav samo z imenom naselja, v katerem živijo. Kolektivna izkušnja zrenja med zvezde jih dokončno in še zadnjič trpko poveže. Njihova energija, ki se je na tem prostoru resda zbrala naključno, je v več kot štiridesetih letih rodila svetlo zvezdo, ki bo ob podpisu inšpektorjev žal ugasnila. Žalost, ki preseva skozi to spoznanje, še dodatno spodbudijo nanizani prizori bežnih izmenjav med stanovalci, pa naj gre za igro na dvorišču, pretep, sprehod z vozičkom ali prodajanje droge.

Film, ki je posnet na podlagi lanskega resničnega rušenja, je poln mešanja realizma in domišljijskega sveta. Blok se z vsakim prizorom bolj spreminja v Yourijevo vesoljsko ladjo, ki jo pripravlja na polet. Čeprav je v zgodbo na hitro vpeljana še ljubezenska zgodba med njim in njegovo simpatijo Diano (Lyna Khoudri), ki z družino prebiva v bližnjem romskem naselju, izpade rahlo prisiljeno, je pa uporabljena za še večji občutek melanholije in tega, da nadzor nad situacijo nezadržno polzi iz rok. Najlepši simbol tega je podajanje sporočil v Morsejevi abecedi med zaljubljencema – Diana jih kot edini svetilnik v Yourijevem življenju pošilja iz osamljenega žerjava, ki se pne nad mestom, Youri pa ji odgovarja iz temine sicer že popolnoma zapuščenega Gagarina. Njegova veličastnost ni več tako presunljiva, ampak je zaradi vsega tega praznega prostora vedno bolj zadušljiva. Ko postane jasno, da je bitka izgubljena, se Youri ne preda, ampak svoje delovanje le še stopnjuje, zgradi delujočo »vesoljsko postajo«, in ko se dokočno odlepi od tal, nas z zadnjim prizorom pusti z nagrajujočim občutkom grenko-sladke zmage. Yourijeva zgodba pa služi tudi kot zrcalo za širšo družbeno sliko, ko se skupnosti vedno bolj umikajo nasilnemu in egocentričnemu individualizmu.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x