Ogledano: Dragi tovariši (2020)
Metacritic.com7.8
Imdb.com6.4
Filmstart.si7
Pozitivno
  • zgodovinskost
  • obrtniška vrednost
Negativno
  • manko filmske izkušnje
7.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Dragi tovariši! (Dorogi tovariši!)
Premiera: 16. 9. 2020
Žanr: drama, kriminalka, triler
Država: ZDA
Nastopajo: Julija Visotskaja, Vladislav Komarov, Andrej Gusev, Julija Burova
Režija: Andrej Končalovski


OPIS:

Novočerkask, Sovjetska zveza, leta 1962. Ljudmila je članica lokalnega odbora komunistične partije. Vrednote partije zagovarja z vso vdanostjo in prezira vsakršno nasprotovanje. Nekega dne pa je priča dogodku, ki ji za vedno spremeni pogled na svet. Oblasti v bližnjo tovarno pošljejo vojsko, da bi zadušila stavko delavcev, vendar pa se vse skupaj sprevrže v masaker. Mesto preplavijo izgredi, veliko je poškodovanih in pogrešanih. Izgine tudi Ljudmilina hčerka, zato se zaskrbljena mati nemudoma odpravi na nevarno, a odločno iskanje. Film natančno prikaže potek dogodkov, ki epilog dobijo šele po razpadu Sovjetske zveze.


FILMSTART. RECENZIJA:

Protesti, policijska ura … Ne, ne pišem o Ljubljani leta 2020, ampak o Novočerkasku leta 1962, v času, ko je Sovjetsko zvezo vodil “drug” Hruščov, voditelj, odgovoren za destalinizacijo, a hkrati dedič totalitarnega režima, ki je po vzoru predhodnikov še naprej izvajal določeno mero represije. Njegova slika je, poleg kipcev Lenina in Dzeržinskega, sestavni del scenografije različnih prizorov, sam pa se ne pojavi. Oddaljen vladar, človek, ki ga še nihče ni videl, a je vseprisoten.

Zgodba je torej zastavljena dokaj vesternsko: majhen kraj, občinski šerifi, mali človek s svojo zgodbo. Nevelikopoteznost služi kot odmik pričakovanjem in film gledalca nagovori bolj neposredno, k čemur gotovo pripomore pristna ruska produkcija ter nativnost igralcev in jezika. Že kmalu je jasno, da je celovečerec namenjen tako komunistom kot protikomunistom. Kruto obračuna z vsako obliko sentimentalnosti in nostalgije, dokončno pa tudi s propagando. Svetkine besede o diktatorju, ki ne bi smel ležati ob Leninu, hrepenenje po časih Voždovega režima njene matere in uniforma kraljeve vojske iz nekih drugih časov, ki jo skupaj z versko ikono iz skrinje potegne njen ded, so le nekatere od psiholoških in političnih zablod glavnih junakov. Ob tem pa so ulice polne delavcev, ki si želijo sprememb in obračuna s aktualnim režimom, ki vse skupaj kruto in učinkovito zatre …

V glavni vlogi zremo Yuliyo Vysotskayo, sicer ženo režiserja Andreija Konchalovskega (Poštarjeve bele noči, Tango in Cash – brez heca), rojeno po dogodkih v Novočerkasku, nikjer drugje kot v Novočerkasku. Njena Lyudmila je ideološko blazna stalinistka, ki hlepi po komunizmu, medtem ko je v lokalni zadrugi v času podražitev živil in prerivanja za hrano deležna številnih ugodnosti. Omeniti je potrebno statiste, predvsem dobro odbranost le-teh v prizorih partijskega zborovanja, medtem ko imajo nekateri z bolj aktivno vlogo slabši izkoristek – precej overactinga je namreč zaznati pri ustreljenih zborovalcih … Konchalovsky je film posnel v razmerju 4:3, s čudovito fotografijo v črno-beli tehniki, kar ob tematiki in prvih besedah spomni na Ido Pawlikowskega, malo manj na Hladno vojno, saj slednja premore več zabave, čustev in razgibanosti, kar je tudi glavna kritika filma, ki so ga Rusi izbrali kot svojega predstavnika v lovu za nominacijo za najboljši tujejezični film na prihajajočih Oskarjih. (Le kako jih bodo izpeljali?)

Če povzamem, so Dragi tovariši! solidna kritika pretekle in sedanje družbe, obrtniško dodelani, a vseeno prekratki za manj zahtevne gledalce. Iz ruske perspektive drezajo v še vedno odprte rane pri nas in po svetu, obenem pa skozi preteklost učijo prihodnost. Kot je črno-bela slika na naših zaslonih (letos so jih redki izbranci videli na platnu), tako sta črno-beli zgodovina in bodočnost. Sprejmimo, da nismo nič drugačni od predhodnikov, da je naša svobodna volja le del t.i. svobodne volje, katera se bolj ali manj prilagaja kalupu zunanjih vplivov, zatorej odklopimo prtljago, strmimo k ureditvi, ki nas ne bo ukalupila, in, za božjo voljo, razpravljajmo, če povzamem modre besede najstarejšega izmed pričevalcev. Nasprotniki bodo gotovo trdili, da vsak produkt potrebuje reklamo, vendar pa kapitalistični ustroj trga ne smemo mešati s politično propagando v demokratični družbi, še manj s prikrivanjem dejstev. Pa ne pozabimo, da so filmi o Johnu in Balboi tudi del takšnega početja. Še veliko imamo za postoriti!

O avtorju

Nik Beseničar
Copy Editor & Copy Writer

Obožujem dobre filme. O njih zelo rad debatiram, zato se me je v bolj "laičnih" krogih prijel sloves filmskega poznavalca in filmofila. Prijatelji me radi vprašajo, kateri film jim priporočam. Zaradi omenjenega in zaradi dejstva, da pisanje spodbuja razmišljanje, sem se pridružil ekipi Filmstart. Ko ne gledam filmov, sem sicer sveže pečeni zdravnik, ker pa ta poklic za razliko od filma domišljiji ne pušča ravno odprte poti, je projekt Filmstart zame toliko bolj dobrodošel.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x