Ogledano: Angel maščevanja (1981)
Imdb.com6.8
Metacritic.com6.2
Rottentomatoes.com8.8
Filmstart.si9
Pozitivno
  • treš , ki je povzdignjen na raven radikalnega feminizma
Negativno
  • nepojasnjen (ali samo nerazvit?) simbolizem Thaninega smrtnega krika - ali to nakazuje, da je ves čas samo hlinila, da je nema?
7.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Angel maščevanja (Angel of Vengeance/Ms. 45)Rezultat iskanja slik za ms 45 poster
Premiera: 16. november 2019 (LIFFE)
Žanr: kriminalka
Država: ZDA
Igrajo: Zoe Tamerlis Lund, Albert Sinkys, Darlene Stuto
Režija: Abel Ferrara


OPIS:

Thana je tiha in nema šivilja v modni hiši v centru New Yorka. Nekega dne jo posili naključni moški v umazani newyorški aleji, potem pa še vlomilec v njenem stanovanju, a tokrat mu Thana ne ostane dolžna in ga ubije z likalnikom. Thana razkosa njegovo telo in začne puščati dele njegovega telesa po mestu. Vzame pištolo vlomilca, naliči si ustnice s kričeče rdečo šminko in si obuje svoje najboljše pete. Thana postane serijska morilka moških, ki izvajajo nasilje nad ženskami.


FILMSTART. RECENZIJA:

Nuna v strašansko seksi negližeju. Ikonska pištola kalibra 45. Rdeča šminka. Glavna junakinja Thana, katere ime je jasna aluzija na Freudova etos in t(h)anatos. Razkosano truplo posiljevalca v hladilniku. Ženska različica Scersejevega Taksista se zagleda v svoj odsev v ogledalu in naperi pištolo, saj jo zanima, kakšno boginjo smrti vidi pred sabo vsaka njena moška žrtev. Feminizem, feminizem, feminizem. 

Rezultat iskanja slik za ms 45

Feminizem, feminizem, feminizem ‒ takrat 17-letna Zoe Tamerlis je v času snemanja vztrajala, da gre za feminističen film, a sta sama režiser in scenarist (Nicholas St. John) izpostavila, da je film delo dveh moških in se zaradi tega da debatirati o eksplicitni feminističnosti tega filma. (Sicer obstajajo tudi odlični tako sodobni kot manj sodobni ekspoitacijski, trešerski filmi o posilstvu, ki so jih posnele ženske, kakor je film, ki smo si ga lahko ogledali na lanskoletnem LIFFU Maščevanje režiserke in scenaristke Coralie Fargeat). Angel maščevanja je vsekakor radikalno feminističen film o opolnomočenju žensk, ki povzdiguje treš B-produkcije na raven radikalnosti in iz tega naredi natančen odraz potrebe, da je v časih resničnega ponižanja žensk s strani seksistične družbe ženska skoraj prisiljena vzeti stvari v svoje roke. 

Že berem kritike filma, ki bodo temeljile na tem, da je feminizem agresivna veda, ki zagovarja žensko nadmoč nad moškimi. Takšna mnenja je treba obrniti na glavo. Ali ni posnetih na tisoče in tisoče eksploitacijskih (in sicer zelo komercialnih in visokobudžetnih) filmov o maščevanju moškega, ker je nek drug moški užalil/ugrabil/posilil/zasužnjil njegovo ženo? Tarantinov Django brez okovov je takšen film in smo le redkokdaj imeli priložnost brati kritike, ki so obsojale moškost tega filma. Ne, eksploitacijski film je eksploitacijski film in pika. Zakaj bi potlej ženska v glavni vlogi maščevalca bila tako problematična? 

Rezultat iskanja slik za ms 45

Režija in scenarij Angela maščevanja sta odlična. Prvo posilstvo, na primer, v maksimalno petih potezah kamere povzame vidik posiljevalca (ki ga sicer igra sam Abel Ferrara) in čistega presenečenja žrtve. Bistveno je, da je scena kratka in ne (in se opravičujem, ker mi je zmanjkalo besed) eksploitacijska, saj obdrži neko elementarno dostojanstvo žrtve, istočasno pa predstavi perverzen pogled napadalca. Toda drugo posilstvo traja dlje časa. Takrat so poteze kamere bolj strnjene in sta bistvena dva kadra: kader Thaninega izraza čiste bolečine in pesimističnega fatalizma, misleč ali sem obsojena na to, in kader ozkega precepa med telesom posiljevalca in žrtve, ki predstavlja vdiranje v Thanin osebni prostor. Enostavno, učinkovito narejeno. 

Scenarij je prežet s simbolizmom. V Scorsesejevem Taksistu se kulminacija filma zgodi v javni hiši in je celotna scena usidrana v ciničnem realizmu (čeprav bi lahko rekli, da je javna hiša alegorija propadajočih ameriških vrednot). Zato je zanimivo, da se masovno streljanje v Angelu maščevanja odigra med maškarami, kakor da bi scenarist Nicholas St. John hotel povedati, da maškare trajajo že od nekdaj, da gre za metaforo celotne družbe, da je družbena vloga ženske zares vloga, vendar je usodna. 

Film kultnega režiserja Abela Ferrare je kultni klasik za vsakega človeka, moškega ali žensko, ki ga zanima umazana kultura newyorških ulic in reakcija dobrih filmskih ustvarjalcev, ki so uporabili trešersko B-produkcijo kot orodje radikalnega feminizma. Feminizem, feminizem, feminizem. 

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me