Ogledano: Judy (2019)
Metacritic.com6.6
IMDB.com7.2
Rottentomatoes.com8.3
Filmstart.si6.3
Pozitivno
  • glavna igralka
Negativno
  • površinskost zgodbe
  • klišejskost
  • enoplastni liki
7.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Judy
Premiera: 21. november 2019 (LIFFe)
Žanr: biografija, drama
Država: ZDA
Igrajo: Renée Zellweger, Rufus Sewell, Finn Wittrock, Phil Dunster, Bella Ramsay
Režija: Rupert Goold


OPIS:

Leta 1969, par mesecev pred svojo smrtjo, je diva Judy Garland prisiljena sprejeti vabilo na serijo koncertov v Londonu. Brez te pettedenske turneje si ne bi mogla privoščiti novega stanovanja, brez stanovanja pa ne bi dobila skrbništva nad sinom in hčerjo.


FILMSTART. RECENZIJA:

Judy Garland (Renée Zellweger) se (ne)uspešno sooča s tem, da svet okoli nje propada. V njenem življenju je vedno manj blišča in glamurja in vedno več finančnih težav, antidepresivov in kopice drugih tablet. Še največji problem pa je odsotnost projektov, s katerimi bi si lahko igralka spet izboljšala življenje. Vsega tega se sicer zaveda le delno, vse dokler ji v njenem najljubšem hotelu zaradi neplačanih računov odpovejo rezervacijo, kar se ji zdi dokončni dokaz, da je vstopila v klub div v zatonu. Istočasno pa ji še bivši mož da vedeti, da ji bo vzel otroka. Zaradi vsega tega se odpravi na turnejo v London, kjer naj bi zaslužila dovolj denarja, s katerim si bo lahko kupila vsaj stanovanje. Že v tej kratki obnovi se pokažejo prvi znaki ne preveč dobrega scenarija: v taki zgodbi se lahko ime Judy brez težav zamenja s katerokoli divo zadnjega stoletja. Podobno težavo imajo tudi flashbacki na njena najstniška leta, v katerih je predstavljeno to, kako jo je filmska hiša izkoriščala.

Skozi film se gledalcu vseskozi poraja občutek, da gleda klišejsko in površinsko zgodbo te zapletene ženske. To večplastno veliko osebnost namreč zgladi v klišejsko kombinacijo ljubeče svete matere in trpeče dive. Garland je v enega svojega otroka nekoč vrgla mesarski nož, pred drugim pa grozila, da se bo vrgla skozi okno. Garland je tudi večkrat potrdila, da jo je Louis B. Mayer (Richard Cordery), šef Metro-Goldwyn-Mayerja, otipaval in da je sama poskrbela, da se je to nehalo, hkrati pa je vedno hvalila in cenila Mayerja tudi po njegovi smrti. Film pa je vso to pometel pod preprogo. Vsekakor se sprašujem, koliko boljša bi lahko bila Judy, če bi nam bila predstavljena njena bolj človeška plat, ne pa samo klišejska svetnica, ki je trpela zaradi šovbiznisa. Tudi lik njene matere je iz filma popolnoma izbrisan, v resnici pa je igrala veliko vlogo (in to prav v tistem času, ki ga film predstavlja v flashbackih). Scenarist pa se je tu odločil, da bo obdobje njenega najstniškega življenja zreduciral na odnos “šef proti mladi ženska, ki si želi biti igralka”. A tudi te tematike se ni lotil poglobljeno in jo je le bežno orisal.

Judy se čisto preveč zanese na svojo glavno igralko (Renée Zellweger), ki je tako prisiljena vse breme nositi sama. Prav Zellweger je, tudi zaradi slabo okarakteriziranih in enoplastnih stranskih likov, mogoče edina svetla točka tega filma, saj nam ponudi uživanja vredno verzijo Judy Garland. Samo igro je (žal) zapakirala v pretirano gledališko maniro – ob gledanju nikoli ne pozabimo, da gledamo nekoga, ki se dela, da je nekdo drug. A za tak film je to mogoče pravi recept, saj bi se težko nekdo uspel preleviti v Judy Garland do te mere, da bi pozabili, da gledamo igralko, ki se dela, da je Judy Garland. Zellweger se sicer temu približa v nekaterih prizorih, kot na primer v zadnjih minutah pred premiero londonske turneje, ko je anksiozna in živčna Judy potisnjena na oder, čeprav tega noče. Zdi se, da je to recept za poraz, a se kot prava entertainerka hitro pobere in Zellweger nam ponudi izjemno verzijo pesmi By Myself, ki je med drugim posneta v enem samem neprekinjenem kadru.

Problematični so tudi že omenjeni stranski liki. Še najbolj težaven se zdi homoseksualni par, ki ga Garland spozna v Londonu. Po besedah režiserja naj bi Stan (Andy Nyman) in Dan (Daniel Cerqueira), sicer izmišljena lika, predstavljala njeno bazo LGBTQ oboževalcev. A par ima v filmu predvsem funkcijo komičnega vložka in tako hitro, kot se je pojavil, tudi izgine. Lika sta, mogoče prav zaradi tega, ker sta izmišljena, bleda in za samo zgodbo nepotrebna. Tudi pri ostalih stranskih likih ni izkoriščen ves njihov potencial. Še najboljši je novi Judyjin mož Mickey Deans (Finn Wittrock), a še to predvsem zaradi izjemnega igralca, ki je lik znal obrniti sebi v prid.

Zaključek je nedvomno vrhunec filma in obenem vrhunec njegove klišejskosti. Ko objokana diva ne zmore več zapeti svojega najbolj znanega komada, ji priskočita na pomoč Stan in Dan, ki se kar naenkrat spet pojavita. Za njima pa kmalu še cela publika. Objokana Judy nato dvigne pogled, za las zgreši kamero in reče že tisočkrat slišano frazo, ki zveni takole: »Saj me ne boste pozabili, kajne?« Prav s tem prizorom se Judy dokončno razkrije za to, kar je v resnici: zaprašena klasična biografska drama, ki si ne upa biti kaj več in je velika izgubljena priložnost.

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
0 komentarjev
0
()
x