Ogledano: Agova hiša (2019)
Imdb.com8.5
Filmstart.si9
Pozitivno
  • vrhunska igra
  • fotografija Sofiana El Fanija
Negativno
  • Aga, kljub temu da je film posvečen njemu in njegovemu odraščanju, ni bistveno vpleten v zgodbo
8.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
9.5

Naslov: Agova hiša (Shpia e Agës)Rezultat iskanja slik za aga's house
Premiera: 13. november 2019 (LIFFE)
Žanr: drama
Država: Kosovo, Francija, Albanija, Hrvaška
Igrajo: Arti Lokaj, Rozafa Celaj, Adriana Matoshi, Basri Lushtaku
Režija: Lendita Zeqiraj


OPIS:

Aga je sin ene izmed petih žensk v osamljeni varni hiši globoko v kosovskih hribih. Film počasi razgrajuje in stopnjuje tragična ozadja žensk, ki so žrtve spolnega in vojnega nasilja. Agova hiša postavlja v ospredje zgodbe žensk, Agovo odraščanje oziroma njegovo soočanja z njegovim tragičnim spočetjem poteka paralelno z dnevom, ko ena izmed petih žensk, Hrvatica Zdenka, poskuša narediti samomor. Ta isti dan v varno hišo pridejo tuji novinarji razkriti bolečo preteklost (in sedanjost) Kosova.


FILMSTART. RECENZIJA:

Agova hiša je dolgometražni prvenec kosovske režiserke in scenaristke Lendite Zeqiraj, ki je pred tem filmskim draguljem snemala kratkometražne filme, s katerimi je po svetu pobirala razne nagrade (med drugim se lahko pohvali s kar tremi nominacijami za Oskarja!). Film Agova hiša je doživel svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Pod fotografijo se podpisuje Sofian El Fani, ki je sicer znan po mednarodni evropski uspešnici Adelino življenje (Blue is the Warmest Colour). Njegova kamera je kirurško precizna in se šele postopoma oddaljuje od obrazov igralk, saj si jih na začetku ogledujemo čisto od blizu, kot da bi se morali prepričati, da so ženske dejansko srečne v svojem osamljenem življenju na ruralnem Kosovu. Sčasoma pa se kamera nekoliko umiri, je manj spontana in manj neposredna. Zdi se, da ženskam privošči nek oseben prostor, v katerem lahko vedno bolj dihajo, ker odkrivamo, kako so pristale v varni hiši. 

Rezultat iskanja slik za aga's house

Režiserka je v intervjujih priznala, da se namenoma ni preveč poglobila v raziskovanje dejstev za filmom, saj se ji je zdelo, da sta temi vojne in posilstva tako univerzalni, tako močni, da bi dodatna obremenitev s kosovsko preteklostjo zastrupila film, ki bi potlej zabredel v politiko: »To lahko rečem zato, ker je [človeška tragedija] pred moškostjo ali ženskostjo, pred albanstvom ali hrvaštvom, celo pred islamom ali krščanstvom. Moji junaki so predvsem preprosti in naključni ljudje, ki se znajdejo v vicah na koncu sveta«. Vice na koncu sveta ‒ pomen teh besed bo odmeval v mislih slehernega gledalca po ogledu filma, po ugotovitvi, da fantek Aga predstavlja prihodnost, ki se ne bo znala sprijazniti s tragedijo svojega spočetja v času vojne na Kosovu, tako kot so se s tem sprijaznile štiri junakinje Zequirajinega filma. 

Preprosti in naključni ljudje ‒ takšna zastavitev osebnostih junakinj in junakov filma bi lahko bila prevelik zalogaj za manj nadarjene igralce, a je Zequirajina igralska ekipa prvovrstna, saj so poduhovili like, katerih notranje življenje pride do izraza, in sicer ne skozi zgodbo ali pogled kamere, temveč skozi tankočutno, pretanjeno igro, ki jih oplemeniti in jih dela človeške na novo, čisto od začetka. Scena, ki uvaja ženske like v filmu, je bistvena ženske štirih generacij se pogovarjajo med sabo, medtem ko čistijo domače paprike. Lahko bi bile sorodnice, sosede, družinske prijateljice, saj je njihov pogovor tako prisrčno vulgaren glede spolnosti, da je kulminacija filma, ki se tiče ravno spolnega nasilja nad njimi, naravnost srhljiva. 

Rezultat iskanja slik za aga's house

Najpomembnejši stranski lik je lik Hrvatice Zdenke (Rebeka Qena), čeprav jo imajo ostale ženske za Srbkinjo in jo spričo tega iskreno zaničujejo in sovražijo. Kumrija (odlična Shengyl Ismaili) je še sočutna in bi rada vključila psihično bolehno hrvaško sostanovalko v igriv ženski pogovor, a ji tega Lumja (Adriana Matoshi) ne dovoli. Na začetku nič ni tako resno in groteskno kot kasnejša scena Zdenkinega poskusa samomora, saj ženske nadaljujejo svoj pikantni pogovor v prisotnosti njenega omedlelega, napol mrtvega telesa. Toda film je tako zgrajen in zgodbe iz ozadja štirih kosovskih žensk so tako močno (a vendarle subtilno in gradacijsko) vpletene v narativno strukturo, da je groteska le stranski učinek; resnično vprašanje, ki je zastavljeno gledalcu, je: kaj se je zgodilo tem ženskam, da tako globoko in hladnokrvno sovražijo Srbkinjo? A kot sem že omenila, politika je v ozadju, bolečina pa v ospredju Agove hiše. 

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me