Ogledano: Najljubša (2018)
Metacritic.com9.1
IMDB.com8.3
Rottentomatoes.com9.4
Filmstart.si9.5
Pozitivno
  • humor
  • rušenje žanrskih pravil
  • karakterizacija likov
9.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
8.5

Naslov: Najljubša (The Favourite) 
Premiera: 8. november 2018 (Liffe)
Žanr: komična drama
Država: Velika Britanija, Irska, ZDA
Igrajo: Olivia Colman, Rachel Weisz, Emma Stone
Režija: Yorgos Lanthimos


OPIS:

Čeprav je Anglija v vojni s Francijo, tega na dvoru ni začutiti, saj življenje teče kot ponavadi, z zabavami, razkošnimi večerjami, spletkami in igrami za premoč. Najljubša je film, ki ruši žanrska pravila in ki je začinjen z značilnim drznim humorjem grškega režiserja Yorgosa Lanhtimosa, v katerem blestijo vse tri glavne igralke, predvsem pa Olivia Colman.


FILMSTART. RECENZIJA:

Nekega dne se na dvoru kraljice Ane (Olivia Colman) pojavi Abigail Masham (Emma Stone), ki je sestrična kraljičine desne roke, lady Sarah (Rachel Weisz), in ki išče možnost službe. Čez nekaj časa, ko Abigail začuti priložnost, da se povzpne po družbeni piramidi, se začne igra moči med sestričnama. Vrh piramide, tudi ljubezenske, je seveda kraljica Ana. Rdeča nit filma je prav povzpetništvo in človeška želja po vladanju, po oblasti, po moči. A napredovanje ne more biti večno, tako da se za vsakim vogalom skrivajo novi padci.

Najljubša je najbolj dozorel film grškega režiserja, saj se zdi, da je Lanthimos končno uspel zapakirati odličen mainstream film, ne da bi pri tem postal povprečni režiser in izgubil svojo žilico drznosti in odštekanosti. Film je tako bližje nepozabnemu Podočniku (Kynodontas, 2009), kot pa režiserjevim delno neuspelim poskusom zadnjih nekaj let, ki so obetali veliko več, kot so nam na koncu ponudili.

To je predvsem film o ženski moči, o ženskih igrah moči, ki niso nič drugačne od moških. Moški liki so tokrat prisotni le za okras, saj se pojavljajo le v ozadju zgodbe, so šibki in nemočni. So tako prepričani in zaverovani vase in v svoj lep izgled z urejenimi lasuljami, da se ne zavedajo, da so v resnici le lutke v rokah žensk. To pa ne pomeni, da so ženski liki junakinje, saj nam nobena ni predstavljena kot taka, vse imajo svoje pozitivne in negativne plati, svoje močne in šibke točke. Konec koncev nobena ni in ne more biti zmagovalka, saj nam film jasno sporoča, da te spletkarjenje razje in uniči. V tej viziji sveta so skoraj vsi liki, moški ali ženske, pošasti.

Ana je edini lik, ki ni pošast, saj jo je življenje preveč utrudilo, preveč udarilo, da bi to lahko bila. Ana je državne posle prepustila lady Sarah, nikoli ni na tekočem z vojnim dogajanjem, še najmanj pa s političnim dogajanjem v državi. Na trenutke je celo, tako kot moški v filmu, lutka v rokah drugih. Za razliko od moških likov pa je razlog bolj tragičen, kot se zdi na prvi pogled. V svojem bistvu pa kraljica Ana ostaja kraljica, ostaja vodilna oseba, na kar jasno nakazuje simbolika v zadnjem prizoru. Olivia Colman tako postavlja na platno eno izmed najbolj človeških upodobitev angleških monarhov doslej, saj ji uspe verodostojno predstaviti Anine zdravstvene težave in življenjsko utrujenost, ne da bi pozabila na začinjeno dozo humorja.

Lanthimos je večkrat izjavil, da se v njegovih filmih pod tančico tragedije večinoma skrivajo komedije. Tokrat, ko je komedija v ospredju, je tragedija v ozadju. Razlog, zakaj je kraljica taka kot je, se skriva v njeni tragični zgodovini in dejstvu, da jo vsi zapuščajo, tudi zdravje. Kraljica ima v sobi 17 zajcev. To je na prvi pogled največja komična domislica filma, v resnici pa je razlog, zakaj jih ima, njena največja tragedija: vsak zajec predstavlja enega mrtvega sina ali hčer. V pičlih 25 letih je kraljica tako ali drugače izgubila 17 otrok, najstarejši je imel komaj 11 let.

Filmu je res težko nekaj očitati, saj je brez najmanjše napake. Ljubitelji zgodovinskih dram bi mu verjetno očitali dejstvo, da to pač ni zgodovinska drama, saj je tukaj zgodovina na stranskem tiru. Že Anin mož, čeprav je umrl ravno v obdobju, o katerem govori film, ni nikoli omenjen. V sodobnem času, ko so nam vsi zgodovinski podatki dostopni v nekaj sekundah, je to najmanjši problem. Lanthimos je tako žanr zgodovinske drame (končno) posodobil: vzel je le ključne dogodke zgodbe in fokus filma prestavil predvsem na odnos med ljudmi, na osebne zgodbe. Film blesti prav zaradi te odločitve.

Najljubša je film s pravilnim ravnotežjem med študijo likov in zgodbo, saj nam spretno ponuja oboje. Film ni in noče biti dvourno dokumentarno zgodovinsko predavanje, saj ne izgublja časa z dejstvi in podatki, saj te lahko vsak od nas prebere na spletu. Raje jih zmeša v novo, zabavnotragično zgodbo o spletkarjenju in igrah za premoč s kompleksnimi liki, črnim humorjem in trpljenjem. Tudi to je del človeške zgodovine.

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me