Ogledano: Vrhunec (2018)
METACRITIC.COM8.3
IMDB.COM7.7
ROTTENTOMATOES.COM9
FILMSTART.SI9
POZITIVNO
  • vizualni učinki
  • odlična igra in koreografija
  • izvrstno prikazan občutek klavstrofobičnosti
8.5Skupna ocena
Ocena bralcev: (3 Votes)
6.5

Naslov: Vrhunec (Climax)
Premiera: 10. november 2018 (Liffe)
Žanr: grozljivka, drama, plesni film
Država: Francija, Belgija, ZDA
Igrajo:   Sofia Boutella, Romain Guillermic, Souheila Yacoub
Režija:  Gaspar Noé


OPIS:

Skupina francoskih plesalcev se leta 1996, pred turnejo po ZDA, zbere v zapuščenem skladišču, kjer pripravijo nekakšno poslovilno zabavo. Obetajoč večer, poln izjemnih plesnih koreografij, druženja in alkohola se zaradi suma podtaknjenega mamila hitro začne prevešati v nekaj bolj zloveščega.


FILMSTART. RECENZIJA:

Režisersko vizijo Noéja najbrž ni potrebno posebej predstavljati, saj je kritikom in javnosti s svojo izpiljeno in prepoznavno tehniko, predvsem pa običajno kontroverznimi filmi že zelo dobro znan. Najbolj se ga spomnimo po filmih, kot so Nepovratno (Irréversible, 2002) z Monico Bellucci v glavni vlogi, v katerem usredišči tematiko brutalnega posilstva, V praznino (Enter the Void, 2009), kjer spremljamo dušo pokojnega preprodajalca mamil, in tudi Ljubezen (Love, 2015), zgodba o ljubezenskem trikotniku, posneta v 3D tehniki. Za Vrhunec se zdi, da nosi pečat vsakega izmed teh filmov in je tako tipičen Noéjevski film, a hkrati najde v njegovi filmografiji s številnimi izvirnimi zamislimi, povsem svoje mesto.

Režiser ponovno izkorišča vse možnosti, ki jih ponuja filmski medij in z njimi neustavljivo butne v gledalca že v prvem prizoru. Tu je pulzirajoča, ponavljajoča elektronska glasba, ki se hitro spremeni v nekakšen beli šum v ozadju in postane nerazdružljiv del filma. Tu je kamera, ki sledi kaotičnemu dogajanju v prostoru, a se pri vsakem ustavi ravno toliko, da na gledalca preloži težak čustveni balast, potem pa se premakne naprej, običajno v tresočih, vrtečih se ali pa na glavo postavljenih kadrih. Vse skupaj pa preliva eksplozija ostrih, a hkrati pridušenih in temačnih barv s pečatom rdeče. Ta seveda (že tradicionalno) vnaša nemir in grozo, morda celo slutnjo smrti, tema, ki se jo Vrhunec pogostokrat tako ali drugače dotakne. Kar sama se ponudi povezava z Masko rdeče smrti (The Masque of the Red Death, 1842), literarno mojstrovino Edgarja Allana Poeja, saj se tudi pri Vrhuncu zdi, da spremljamo zabavo višje privilegiranih posameznikov, ki so si lahko dovolili zapreti se v zaseben prostor, odrezan od zunanjega sveta in ustvariti svoj mikrokozmos; iluzija se bo seveda hitro sesula in v obeh stvaritvah to naznani pojav rdeče barve in z njo tudi smrti.

Climax Vrhunec Liffe 2018 Ljubljanski mednarodni filmski festival

Film pa ni zgolj pričevanje o kaosu, ki lahko izbruhne med ljudmi, ampak je kaotična tudi njegova struktura. Pravzaprav je obrnjen povsem na glavo – začne se z odjavno, konča pa z uvodno špico. In enako se dogaja tudi z liki, ki jih sprva spoznavamo skozi kratke izseke iz razgovorov za plesne avdicije – ambiciozni, vitalni in zagnani mladi se skozi film spremenijo v lupine tistega, kar so bili. Režiser jih zdegradira v nasilje, spolnost, primitivnost in brezumje ter s tem pokaže, da je človekova nrav tisto, česar bi se morali v resnici bati. Iz tega izhaja tudi vsa grozljivost filma, zaradi česar ga tudi uvrščamo med plesne grozljivke, saj težko ubesedimo natančen izvor groze, a hkrati neizpodbitno prinaša določeno temačnost in težkost, ki v gledalcu po ogledu puščata neprijetne občutke.

Na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi plesala, ena izmed plesalk že v uvodnih intervjujih preprosto odgovori: »Samomor.« Ta replika dobro povzame bistvo Vrhunca, kjer se vse dogaja v ekstremih – če ne plešemo, smo mrtvi. Ples zavzema v filmu glavno vlogo, temu primerno zahtevne in navdušujoče pa so tudi koreografije, v katere izbruhnejo liki. Na pričetku filma je ples zelo strukturiran, koreografija je natančna, ne dopušča odstopanja, vsak plesalec mora obvladati točno določene kretnje in jih izvesti v točno določenem trenutku, sicer potopi celo skupino. Čeprav je vse skupaj še zmeraj videti spontano in naravno, vemo, da gre za rezultat načrtovanja in trdega treniranja, vse skupaj pa je začinjeno s sicer zadržanim, a nedvomno prisotnim seksualnim nabojem. Temu sledi tudi tehnika snemanja in hitro dobimo občutek, da gledamo celovečerni videospot Britney Spears ali kakšnega drugega pop izvajalca, ki stavi na spolirano pop produkcijo, kjer se sekunde merijo v dolarjih in je vsak kiks bogokleten. Noé pri tem naslanjanju ni subtilen, ampak nam to ponosno vrže v obraz; sredi filma se namreč na zaslonu nenadoma zvrstijo stilizirani logotipi vseh glasbenih izvajalcev, ki so prispevali glasbo za film. Manjka samo še logotip televizijskega programa MTV in učinek bi bil popoln. Proti koncu filma, je skladno z vse hujšimi posledicami slabega tripa, koreografija bolj razpuščena, nedodelana, živčna in prvinska. Pred gledalci se razprostre nekakšna (dobesedna in metaforična) orgija med seboj prepletenih teles in kamera vse to raziskuje kot nekakšen vsiljivec. Tresavost, beganje od enega prizora k drugemu, brezciljno sledenje likom in igranje z zornimi koti pušča občutek, da smo priča nečemu intimnemu, dogodku, na katerega nismo vabljeni in od katerega bi morali odvrniti pogled, a si ne moremo pomagati, da ne bi še naprej hipnotizirano spremljali dogajanja.

Vrhunec Liffe 2018

Liki so na račun plesa potisnjeni v ozadje, a so presenetljivo še zmeraj polnokrvni in delujejo živo. Režiserju to uspe z nasprotnim od pričakovanega – njihova ozadja, zgodbe in drobci preteklosti so razkriti skozi fragmentarne prizore njihovih medsebojnih pogovorov in trenj. Pogosto smo vanje kar vrženi, brez opozorila ali konteksta, a ravno to doseže namen, saj ne deluje izumetničeno, liki pa niso posiljeni z nepotrebnimi predzgodbami. Potrebno je seveda pohvaliti tudi igro vseh sodelujočih, ki več kot prepričljivo in srhljivo dobro uprizorijo klavstrofobičnost dogajanja. Prisotna je tudi simbolika, o kateri bi se dalo na dolgo razpravljati – plesalci plešejo pod široko razstrto francosko zastavo, za podtaknjen LSD najprej obtožijo muslimana itd. –, a največji čar filma je ravno v tem, da se ga da gledati povsem neobremenjeno od globljega pomena, kot kaos, ki se nam odvrti pred očmi, in ki si ga je nujno potrebno ogledati v temni kinodvorani, kjer bodo vaša čutila še toliko bolj na udaru.

Noéjeva psihedelična ekskurzija je vizualni in čutni orgazem, ki se, vsaj glede na naslov, ki ga nosi, tega še kako  zaveda.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me