Ogledano: Visoka družba (2018)
Metacritic.com8.1
Imdb.com6.5
Rottentomatoes.com8.5
Filmstart.si6.6
Pozitivno
  • moreče vzdušje
  • stopnjevanje napetosti
Negativno
  • film se preveč trudi
  • počasen tempo
7.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
2.0

Naslov: Visoka družba (High Life) 
Premiera: 11. november 2018 (Liffe)
Žanr: drama, grozljivka, znanstvena fantastika
Država: Francija, Nemčija, Poljska, VB, ZDA
Igrajo: Robert Pattinson, Juliette Binoche, André Benjamin, Mia Goth
Režija: Claire Denis


OPIS:

Monte (Robert Pattinson) in njegova hčer Willow se trudita preživeti na zapuščeni vesoljski ladji, kamor je bil obsojeni zločinec pripeljan kot poskusni zajček. V svoji osami pa nista od nekdaj, saj se je očitno zgodilo nekaj, kar je povzročilo smrt preostale posadke, med njimi tudi krute doktorice Dibs (Juliette Binoche), ki je zapornike izkoriščala za reproduktivne namene …


FILMSTART. RECENZIJA:

V znanosti raziskave pogosto privedejo do nepričakovanega odkritja o nečem čisto drugem, kar je pravzaprav njen čar. Tudi v Visoki družbi, novem celovečercu francoske režiserke Claire Denis (Čokolada, Žarek v srcu, Belka), je vesoljska odprava izvorno posvečena potrditvi hipoteze fizika Rogerja Penrosa o tem, da je mogoče iz črne luknje črpati energijo. Kot poskusni zajčki so uporabljeni zaporniki, ki so storili hude zločine, med njimi tudi Monte (Robert Pattinson). Ker pa je znanstvenica Dr. Dibs (Juliette Binoche), ki jih spremlja, bolj zainteresirana za reproduktivne raziskave, se vesoljska misija kmalu sprevrže v ustvarjanje potomcev za vsako ceno, kar ni več toliko čudežno, ampak že kar psihotično. Film tako prevprašuje moralne zadržke v znanosti in njihov pomen.

Zgodba ni podana kronološko in ironično se napetost ravno zato stopnjuje. Najprej se namreč srečamo z osamljenim Montejem, ki skrbi za hčer Willow, in šele kasneje izvemo, kako in zakaj so stvari dosegle vrelišče. Poleg razbitosti pa zgodbo prekinjajo redki flashbacki iz Montejevega odraščanja, ki so ravno prav povedni in skrivnostni naenkrat. Skoznje se počasi razkriva njegov zločin, nekateri pa ostanejo v spominu le kot vinjete o življenju, ki se je rodilo le zato, da bi se lahko izgubilo sredi vesoljnih širjav. Ker gre za vesoljsko odisejo, je najti veliko vzporednic s Kubrickom in Tarkovskim, vendar pa so navezave precej poceni – sploh tiste iz Stalkerja (železnica, pes) –, saj ne dodajo nobene nove dimenzije in niso nadgrajene, ampak bolj služijo kot dokaz, da imata oba režiserja velik vpliv na Denis. Veliko bolj izviren element je starinskost vseh uporabljenih naprav (na primer sistem DOS) in podoba vesoljske ladje, ki deluje kot velik razdrapan kontejner. To nas namreč povsem iztiri – lahko da sploh ne gre za spekulativno znanstveno fantastiko, ker bi se lahko poskusi začeli izvajati že pred nekaj časa. Tudi nenehno ponavljajoči se posnetki ali »parazitne podobe z Zemlje«, kot jih imenuje Monte, potrjujejo to hipotezo, saj gre za stare podobe (na primer odlomek iz filma In the Land of the Head Hunters, 1914) ali pa takšne, ki jih je nemogoče datirati (deček, ki se igra z valovi).

Najboljši aspekt filma je poleg odlične igre Pattinsona in Binoche predvsem njegovo vzdušje, ki je moreče in tesnobno. Kontejnerska oblika ladje, ki je večkrat prikazana od zunaj, daje občutek utesnjenosti, sploh ker so potniki na ta vesoljski zapor obsojeni za večno – vrnitve, kakor je močno implicirano, ni. Še huje je, ko ugotovimo, da je njihova odprava oštevilčena s sedmico, kar pomeni, da nekje v galaksiji obstaja vsaj še šest takih izkoriščevalskih in smrtonosnih celic. Poleg fizične omejitve pa se izvaja še strog in nečloveški nadzor nad njihovimi telesi, saj si doktorica prizadeva za uspešno umetno oploditev in naraščaj, ženske so ponoči pogosto prikazane privezane, da si ne bi mogle česa narediti. Film je nasploh zelo telesen, ne samo glede izločkov, ampak tudi glede telesnega horrorja, ki ni pogost, a čisto vsakič zadene v polno – v tem Visoka družba močno spominja na letošnji Annihilation. Posebno poglavje telesnosti pa je seksualnost, ki je zastopana pogosto in v različnih oblikah. Ključna zanjo je posebna soba, v kateri dobijo liki zadoščenje, saj služi kot arhetip za človeško nenasitnost in poželenje – tudi v vesolju ima človek še vedno svoje telo, ki hlepi. Kontrast temu je meniški Monte, ki se zaobljubi vzdržnosti, a o njej seveda nima zadnje besede, kar nas ponovno spomni na njegovo ujetost. Njegova skrb za Willow je skozi to prizmo še bolj presenetljiva, izpolni pa se v primerno dvoumnem, a pričakovanem koncu. Če bi se ta moralno vprašljiva odisejada le odvijala malo hitreje in se malo manj trudila izpasti posebna, bi bila pa sploh vesoljska.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me