Ogledano: Utoya – 22. julija (2018)
Metacritic.com7.5
Imdb.com7.6
Rottentomatoes.com7.4
Filmstart.si6.3
Pozitivno
  • kompleksno zgrajena protagonistka
Negativno
  • mučno poustvarjanje napada brez pravega namena
  • težka filmska izkušnja
7.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.4

Naslov: Utoya – 22. julija (Utoya 22. juli) 
Premiera: 10. november 2018 (Liffe)
Žanr: drama, triler
Država: Norveška
Igrajo: Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad, Elli Rhiannon Müller Osbourn
Režija: Erik Poppe


OPIS:

Na norveškem otočku Utoya se na poletnem taboru zbere podmladek norveške socialdemokratske stranke. Med njimi sta tudi Kaja (Andrea Berntzen) in njena mlajša sestra Emilia (Elli Rhiannon Müller Osbourne), vsi pa so pretreseni zaradi svežih novic iz Osla, ki govorijo o terorističnem napadu. Prepričani, da so na varnem, udeleženci po telefonih mirijo svoje starše, ko nenadoma odjeknejo prvi streli.


FILMSTART. RECENZIJA:

Filmi, ki so posneti po resničnih terorističnih napadih, vedno razdvajajo javnost. Po eni strani je namreč pomembno, da se o dogodku govori, saj družba ne sme pozabit, da se take stvari dogajajo tukaj in zdaj, po drugi strani pa spet dajejo besedo storilcu in prizadenejo preživele. Norveški režiser Erik Poppe se je napada z 22. julija 2011 lotil po svoje – film v ospredje ne postavlja napadalca (ravno zato o njem poimensko ne bom govorila), ampak napadene, torej udeležence poletnega tabora, ki se po tem usodnem dnevu iz otrok in mladostnikov spremenijo v žrtve in preživele. Rahlo problematično je, da je film posnet relativno kmalu po dogodku, je pa vseeno pomembno, da je režiser upošteval pričanja dejanskih preživelih in spremenil njihova imena. Od tu tudi avtentičnost filma, ki je v svoji dokumentarni hladnosti že kar hud zalogaj.

Gre za film, ki je posnet v enem samem kadru in sam napad traja točno toliko kot v resnici. Ko se torej začnejo streli, skupaj s protagonistko bežimo in se skrivamo, tresoča kamera in odsotnost montaže pa ustvarjata neverjetno klavstrofobičen občutek ogroženosti. Zdi se nam, da smo skupaj s Kajo napadeni tudi sami, da smo del skupine, ki se skriva v redko poraščenem gozdu. Spremljanje filma predstavlja grozljiv napor, saj napadalca nikoli ne vidimo, ampak samo slišimo njegove korake in nekajkrat uzremo njegovo silhueto, zato se lahko glede njegove lokacije orientiramo le po strelih. Ti se vsakič poležejo ravno za toliko časa, da si že skoraj oddahnemo, kar je mučno in res grozljivo. Res gre za film po resničnem dogodku, ki je bil zares brutalen, a vseeno je filmska izkušnja težka. Naenkrat nam je servirano preveč groze, obupa, nemoči. Med najhujšimi spoznanji sta tisti, ko mislijo, da nanje strelja policija (zaradi napadalčeve uniforme), potem pa še grenka ugotovitev, da jim nihče ne bo prišel pomagat. Ko se tako onemogli stiskajo med skalami, vse upanje umre. Na srečo vsaj grafično nasilje ni pretirano, veliko več je samega bežanja in skrivanja, so pa tisti prizori, ki so vseeno vključeni, res pretresljivi.

Igralsko gledano je Andrea Berntzen odlična, saj Kajo zgradi večplastno in kompleksno. Na začetku gre le za razigrano, a vseeno resno in urejeno dekle, ki se skupaj z drugimi zabava in grizlja vaflje, ko pa se začne kriza, se odziva zelo različno – od preračunljivosti in sočutja, do jeze, nejevere, žalosti in končnega obupa. Vse faze njenega notranjega boja so razdelane in izpopolnjene, tudi navali adrenalina in njegovo popuščanje je zelo avtentično. Njena skrb za sestro Emilio (Elli Rhiannon Müller Osbourne), ki je nikakor ne uspe najti, je ganljiva, še bolj uspešna pa je uporaba rumene barve, ki v kontrastu z osivelo pokrajino kar žari. V izstopajočo in zato nevarno rumeno sta oblečena tako Emilie kot fantek Tobias (Magnus Moen) in njuni usodi pokažeta na to, kako naključno je vse skupaj in kako si v takih situacijah večinoma odvisen le od sreče. Vseeno bi bilo s filmskega stališča bolje, da bi nam bilo ponujenega vsaj malo prostora za zajemanje sape, kar bi se lahko rešilo že z menjavo perspektive. Žal film preveč spominja na drugo sezono Dekline zgodbe, ki nas je z vsakim novim dogodkom pahnila v še hujšo depresijo in se je nasilje samo stopnjevalo, le da gre pri Utoyi za povrh še za realnost. In to za realnost, ki se v filmski medij ni prenesla organsko, ampak bolj kot igrani dokumentarec, ki razen poustvarjanja napada nima nekega pravega namena, kar je tudi režiserjeva največja napaka. Brutalno in izčrpavajoče.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me