Ogledano: Tatiči (2018)
Metacritic.com9.4
Imdb.com8.1
Rottentomatoes.com9.9
Filmstart.si8.7
Pozitivno
  • tematiziranje družine in revščine
  • poetičnost
  • kadriranje
9Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
8.9

Naslov: Tatiči (Manbiki kazoku) 
Premiera: 7. november 2018 (Liffe)
Žanr: drama
Država: Japonska
Igrajo: Lily Franky, Kirin Kiki, Sôsuke Ikematsu, Sakura Andô
Režija: Hirokazu Kore-eda


OPIS:

Ko se Osamu in njegov sin Šoto nekega dne vračata domov, naletita na prestrašeno in ubogo deklico, zato se jo odločita odpeljati s seboj na toplo, čeprav živijo v skromnem domovanju, pravzaprav podrtiji sredi Tokia. Tudi ostale članice družine, sploh babica in Osamujeva partnerka Nobuyo, jo takoj vzljubijo, zato se odločijo, da jo bodo »obdržali« še nekaj časa, saj jo imajo raje od njenih pravih staršev. Šoto pa se odloči, da jo bo naučil tudi očetovega posla, kraje, da bo postala koristna.


FILMSTART. RECENZIJA:

Sploh ne preseneča, da je japonski film Tatiči požel ogromno priznanj in nagrad (zlata palma na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, japonski kandidat za tujejezičnega oskarja) – zgodbe o družini, ki živi v revščini, se loteva na poetičen, nežen in predvsem zelo človeški način. V tem zelo spominja na lanski Projekt Florida, še en kinematografski dragulj, a bistveno se razlikujeta v pristopu do snovi. Oba imata v ospredju otroka, pri Tatičih gre za deklico, s katero starši več kot očitno grdo ravnajo, zato jo družina tatičev »posvoji«, vendar pa zgodbe ne vidimo skozi otroške oči, ki znajo svet narisati pisano in igrivo, ampak skozi pogled zunanjega opazovalca, ki le vsake toliko vrže pogled na skupino ljudi, ki so, združeni v revščini, našli ljubezen. Gre namreč za nekakšne vinjete iz njihovega življenja, ki pa se jih ne glede na dolgo minutažo ni mogoče naveličati, saj nekaj časa spremljamo dogajanje enega dne ali celo enega dopoldneva, potem pa zgodba brez opozorila preskoči za cel letni čas. Ti preskoki popolnoma preženejo monotonost. Še ena odlika filma pa so tudi kadri, ki so milo rečeno nenavadni. Ne glede na to, ali gre za notranje ali zunanje prizore, se kamera obnaša, kot da ji je vedno nekaj v napoto – pa naj gre za rob mize, priprta vrata, polico v trgovini … Včasih se kamera čisto približa rokam, obrazu, posodici s hrano, spet drugič se oddalji in zavzame pogled od zgoraj. S to tehniko se ustvari občutek intime, saj se počutimo, kot da smo sredi dogajanja in celo nekako voajersko premerjamo člane družine.

Čeprav pa ne gre za otroško perspektivo, je otroški svet vseeno prikazan z občutkom in razumevanjem. Najbolj prevladujoč motiv so frnikole, ki jih Šota skriva pred pogledi in čuva kot največji zaklad, saj v njih vidi morje. Ko pa v njegov svet vdre prišlekinja Yuri, se mora odločiti, ali bo tudi njej dovolil ujeti odblesk namišljenih morskih valov. Njuna vez se plete zelo počasi in realistično, z nekaj ljubosumja in jeze, a veliko sprejemanja in odpiranja. Tudi ostali člani družine so nesluteno večplastni. Prvi vtis o njih se izkaže za popolnoma napačnega, mimobežni namigi pa zapleta niti malo ne izdajo, ampak ga samo premeteno napovedujejo. Kar nekaj časa traja, da razvozlamo posamezne odnose znotraj družine, in spet se počutimo kot vohljači, ki pogledujejo v življenje nekoga drugega, saj je pojasnil zelo malo. Vse zgodbene niti se odvijejo zelo umirjeno in realno, tako realno, da včasih kar zaskeli, in ravno to je čar Tatičev. Škoda je le, da je končni razplet v primerjavi s prejšnjim dogajanjem razočaranje zaradi rahle nelogičnosti, a to ne pokvari močne družbene in socialne note tega presunljivega filma.

Ko družina v nekem trenutku, obsijanem z zlato svetlobo, obsedi na plaži, se Nobuyo vpraša: »Ali si lahko družino izberemo sami?« Vse rane uboge, nedolžne deklice čuti tudi sama, in le zakaj bi ob vsem sovraštvu na svetu vztrajali v družni, ki nam ljubezni ne vrača, če pa lahko najdemo ali ustvarimo svojo? Seveda je vse odvisno od tega, na kakšnih temeljih stoji, česar se razigrana skupinica, ki uživa v poletnem dnevu, še predobro zaveda. Točno ta melanholija je tisto, kar Tatiči pustijo za seboj – obžalovanje, da doživljamo tako popoln, neponovljiv trenutek, saj se vanj nikoli več ne bomo mogli vrniti. In revščina, s katero se družna bojuje, ni samo materialna, ampak tudi duhovna, zato je njihov milni mehurček, ki ga skoraj obsedeno zapolnjujejo z radostjo in medsebojnim spoštovanjem, vedno le sekundo pred tem, da se za vselej razpoči. In z njim poči tudi naše srce.

 

 

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me