Ogledano: Suspiria (2018)
Metacritic.com6.4
IMDB.com7.3
Rottentomatoes.com6.7
Filmstart.si8
Pozitivno
  • odpira globlja vprašanja
  • estetski
  • Tilda Swinton
Negativno
  • predolg
  • premalo razvite podzgodbe
  • ni izkoriščen celoten potencial
7.1Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Suspiria (Suspiria)
Premiera: 9. november 2018 (Liffe)
Žanr: fantasy, horror, thriller
Država: Italija, ZDA
Igrajo: Dakota Johnson, Tilda Swinton, Mia Goth, Angela Winkler, Ingrid Caven, Elena Fokina, Sylvie Testud, Renée Soutendijk
Režija: Luca Guadagnino


OPIS:

Berlin, 1977. Mlada ameriška plesalka Susie prispe v mesto, da bi se izobraževala v plesni šoli Helene Markos. A kmalu se izkaže, da je šola v resnici le krinka za čarovniški klan, v katerem naj bi imela Susie pomembno, a še nejasno vlogo. Vse to raziskuje psihoanalitik, ki že nekaj časa sumi, da se v šoli dogajajo čudne stvari.


FILMSTART. RECENZIJA:

Luca Guadagnino se je tokrat lotil poustvaritve kultnega filma Suspiria, ki ga je v sedemdesetih letih ustvaril italijanski režiser Dario Argento. Že takoj po prvih minutah filma nam je jasno, da je od originalnega filma ostalo le ogrodje in izhodišče zgodbe, vse ostalo je Guadagnino razvil po svoje. Tudi z vprašanjem, ali so v šoli res čarovnice, Guadagnino ne izgublja časa, saj nam takoj razkrije, da šolo vodi čarovniški klan. V Argentovi verziji je bilo to veliko razkritje, do katerega pride šele proti koncu filma. Originalen film je bil bolj vaja v slogu za barve, kadre in presenetljive trenutke, v novi verziji pa je v ospredju predvsem zgodba, ki pa ne razvije svojega potenciala v celoti. Že sama postavitev v Berlin leta 1977, ko so se pojavljali teroristični napadi skupine Baader-Meinhof, na trenutke deluje le deloma izkoriščena. Tudi kričečih barv ni, saj sta se Guadagnino in direktor fotografije Sayombhu Mukdeeprom odločila za zimske, mrzle tone in odsotnost primarnih barv. Od teh je prisotna samo rdeča in to samo pri redkih prizorih s krvjo.

Ogrodje zgodbe ostaja podobno originalu. Mlada ameriška plesalka Susie (Dakota Johnson) prispe v mesto, da bi se izobraževala v plesni šoli Helene Markos, v kateri poučuje tudi slavna Madame Blanc (Tilda Swinton). Čudno dogajanje v šoli raziskuje psihoanalitik dr. Josef Klemperer (uradno Lutz Ebersdorf, ki pa je psevdonim, pod katerim se skriva Tilda Swinton), ki zaradi izginotja svoje pacientke sumi, da se v šoli dogajajo čudne stvari. Pacientka mu je razlagala o čarovniškem klanu, ki naj bi uporabljal šolo le za krinko. Klan naj bi vodile tri matere: Mater Suspiriorum, Mater Tenebrarum in Mater Lachrymarum. Tudi ples v šoli naj bi, po tej zgodbi, služil samo kot urok, kar se skozi film izkaže za resnico.

Iz igralske ekipe velja seveda omeniti Tildo Swinton in Dakoto Johnson. Prav slednja najbolj preseneča v svoji izpiljeni in dodelani igri, tako da ji gledalec skorajda že opraviči prisotnost v trilogiji 50 odtenkov. Tilda Swinton nam tudi tokrat ponuja vrhunsko igro v kar treh vlogah (Madame Blanc, dr. Klemperer, tretja pa naj ostane skrivnost). Obe mojstrsko opravita tudi v prizorih, kjer igrata skupaj, kjer se kaže tudi odlična kemija med igralkama.

Nova Suspiria je, deloma v duhu originalne, film precizne estetskosti, kjer vsak kader deluje premišljen in pomemben, kjer ni nič prepuščeno naključju. A tudi tukaj ima film nekaj nepopolnosti. Prizor, ko Susie prvič pleše, v sosednji sobi pa se dogaja neke vrste voodoo magija z drugo plesalko, je na papirju deloval, kadri na platnu pa enostavno ne izrazijo vsega svojega potenciala, čeprav je ideja za tem odlična grozljiva zamisel.

A pravo grozljivost je film izgubil, saj je ta tokrat bolj subtilna, nevidna. Fokus nove verzije filma je drugje, saj si postavlja globlja vprašanja. To je zgodba o materinstvu, o stari generaciji, ki zapušča prostor novi, in o dediščini, ki jo ta stara generacija pušča za seboj. Film torej nekako raziskuje koncept, ki se v nemščini imenuje Vergangenheitsbewältigung, kar opisuje trenutek, ko se je nova generacija soočila z nacistično preteklostjo lastne države. Zaradi teh vprašanj je Guadagnino filmu spremenil tudi zaključek, s katerim zgodba dobi večji smisel in je zanimivejša kot v prvotni Suspiriji. Film gradi suspenz in pričakovanje vse do nepričakovanega in deloma absurdnega vrhunca, v katerem Guadagnino razlije vso svojo umetniško vizijo in nam ponudi maestozen prizor, kjer je vsak detajl izpiljen. Tako kot ples ali simfonija, ki se gradi vse do vrhunca, v katerem se izkaže v vsej svoji umetniški veličini. Preobrat, do katerega pride v vrhuncu filma, nepričakovano odpre nov pogled na določene like in posledično na celotno zgodbo.

Suspiria je ambiciozna poustvaritev kultnega Argentovega filma Suspiria, ki sicer ima ogromno neizkoriščenega potenciala, s katerim bi film lahko res presegel svojo “mati”. To pa nikakor ne pomeni, da ni film vreden (večkratnega) ogleda, saj je odlična, neperfektna koreografija, ki še nekaj dni po ogledu ne zapusti tvojih misli.

O avtorju

Alex Kama Devetak

"I don't know who you are. Or whether you're a man or a woman. I may never see you or cry with you or get drunk with you. But I love you. I hope that you escape this place. I hope that the world turns and that things get better, and that one day people have roses again. I wish I could kiss you." (V for Vendetta, Alan Moore)

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me