Ogledano: Požiganje (2018)
Metacritic.com9
Imdb.com7.7
Rottentomatoes.com9.4
Filmstart.si5
Pozitivno
  • prepričljiva uporaba motivov iz Murakamijevega opusa
Negativno
  • razvlečenost
  • ne uspe ujeti vzdušja in sveta literarne predloge
  • zgrešen konec
7.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (5 Votes)
5.5

Naslov: Požiganje (Beoning) 
Premiera: 9. november 2018 (Liffe)
Žanr: drama
Država: Južna Koreja
Igrajo: Ah-In Yoo, Steven Yeun, Jong-seo Jeon, Soo-Kyung Kim
Režija: Chang-dong Lee


OPIS:

Mladi Jongsu (Ah-In Yoo) nekega dne naleti na sovaščanko Haemi (Jong-seo Jeon), ki se mu zdi vedno bolj prikupna in posebna, zato se z njo zaplete v razmerje. Kar naenkrat pa Haemi odpotuje v Afriko, njemu pa prepusti svoje stanovanje, da bi med njeno odsotnostjo skrbel za njeno mačko. Po dolgem čakanju pa se na Jongsujevo grozo Haemi vrne z nesramno bogatim spremljevalcem Benom (Steven Yeun). Ko mu nekoč zaupa, da za hobi požiga zapuščene rastlinjake, Haemi pa nepojasnjeno izgine, si Jongsu ne more kaj, da stvari ne bi podrobneje raziskal.


Japonski pisatelj Haruki Murakami je v šali velikokrat »tisti pisatelj, ki še vedno ni dobil Nobelove nagrade za književnost«, sicer pa je nezgrešljivo prepoznaven po zagonetno zgrajenem, čudaškem in specifično sanjavem svetu, ki ima čisto svoja pravila, zato se bralci pričakovano delijo na tiste, ki ga obožujejo, in tiste, ki ga ne prenesejo. Pri nas je prevajan redno in kakovostno, v zadnjem času so izšli prevodi romanov Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, Kronika ptiča navijalca in 1Q84, leta 2010 pa tudi prevod kratkoprozne zbirke Slon izginja, v kateri najdemo tudi presunljivo zgodbo Požiganje skednjev. Očitno je navdihnila tudi južnokorejskega režiserja Lee Chang-donga, ki je po njej posnel celovečerec Požiganje. Minutaža se nevarno razvleče na 150 minut, kar je za snov kratke zgodbe precej nepredstavljivo, vendar pa ne gre za neposredno ekranizacijo, ampak bolj za jemanje osnovnega motiva, torej požiganja. Scenarij namreč ni omejen le na eno zgodbo, ampak kar na celoten Murakamijev opus, kar je ljubiteljem takoj jasno. Vodnjak, v katerega naj bi kot otrok padla Haemi, prihaja neposredno iz Kronike ptiča navijalca, (namišljena?) mačka, ki jo mora Jongsu hraniti med Haemijino odsotnostjo, pa je pri Murakamiju tako pogosta in pomembna, da je praktično »njegova žival«. V ozadju prizorov pogosto slišimo tudi jazz, ki se prav tako pojavlja v vseh delih, liki pa so prav tako čisto njegovi – imajo travme iz otroštva ali odraščanja, ki si jih ne znajo dobro pojasniti, saj mejijo na nadnaravno, v odraslosti pa so samosvoji posamezniki, ki se fiksirajo na točno določene trivialne podatke, okrog katerih spletajo svojo vsakdanjo simboliko. V tem oziru je torej film zadel svojo predlogo, vendar pa je na veliko drugih mestih preveč popustil.

V ospredju zgodbe je nenavadna trojica, ki se znajde v odnosu zaradi nekega čudnega spleta okoliščin. Ko se Haemi vrne s potovanja, je primoran Jongsu bogataškega Bena sprejeti v družbo oziroma se mora celo vedno bolj truditi, da iz družbe ne izpade sam. Njihove medsebojne interakcije so zato upravičeno nelagodne, vendar pa vseeno izpadejo preveč naučeno in nenaravno. Monologi in dialogi neizmerne globine se namreč začnejo kar iz nič in delujejo preveč naučeni, zato izpadejo absurdno. Tudi igra kot taka je precej medla, sploh s strani Ah-In Yooja, njegov Jongsu je malone apatičen, veliko strmi v prazno, njegova mimika je toga, reakcije počasne, neizrazite, deluje precej naveličano in utrujeno. Res je, da zaradi take drže konec filma izpade še bolj nepričakovan, vendar pa je njegovo stoičnost dve uri in pol že kar mučno prenašati. Tudi sicer je konec bogokleten za Murakamijeve standarde, saj čisto poruši že tako majav občutek ujetosti med realnostjo in fikcijo ter nas na grob način vrže iz sanjavih pokrajin, po katerih se sprehajajo namišljene mačke. Jong-seo Jeon (Haemi) je po drugi strani prijetno nepredvidljiva in sproščena, vendar pa njena sposobnost, da zaspi kjerkoli in kadarkoli, deluje umetna in neprepričljiva. Še najbolj naraven je Ben Stevena Yeuna, vendar v kontrastu z obema karikiranima likoma izpade še bolj sumljivo navaden, kot bi sicer. Pri Murakamiju je res pomembno, da so situacije nekako čudne in da je realnost malo izkrivljena, kar se Požiganje trudi poustvariti, a nekatere situacije, ki bi na papirju delovale, so na ekranu pravzaprav komične – na primer celoten prizor, ko Jongsu Bena zasleduje z avtom, kar Ben seveda opazi, ko pa oba končno prideta na cilj, se pretvarjata, da eden za drugega ne vesta, in tako Jongsu kleči v travi nekaj metrov za svojim rivalom. Še huje je, ker je film razvlečen do skrajnosti, zato zahteva veliko mero potrpljenja, zgrešena komičnost prizorov pa se skozi to prizmo zdi še bolj nadležna.

Tematsko je Požiganje sicer zanimivo, saj odpira kar nekaj ključni tematik. Najbolj izstopa razkorak med družbenimi sloji, saj je Jongsu priložnostni delavec, ki životari na očetovi razpadajoči kmetiji, Ben pa mladi bogataš, ki ga Jongsu v nekem trenutku okliče kar za Gatsbyja. Njuno rivalstvo se tako ne odvija samo na čustveni, ampak tudi na družbeni ravni, pri čemer je Ben tisti, ki vse dobi z lahkoto, a ničesar zares ne ceni, zato stvari in ljudi tudi hitro zavrže. To se najbolje izkaže pri Haemijinem izginotju, ki ga opazi le Jongsu – odsotnost malega človeka je pač nekaj nepomembnega, nebistvenega, saj je popolnoma zamenljiv. S tem se povezuje tudi Jongsujev obupan tek, ko išče rastlinjak, ki naj bi ga Ben požgal. V vsem potu in neumornosti se namreč izrisuje portret človeka, ki ga je nekaj obsedlo do konca in bo raje pustil, da ga obsedenost ugonobi, kot da bi prenehal. Simbolika pantomime, ki jo izvaja Haemi, saj ji dopušča, da kadarkoli okusi sladko mandarino, čeprav je ni zares tam, in sončnih žarkov, ki samo enkrat na dan prodrejo v njeno mansardno sobico, je res nežna in hkrati posebna, vendar pa to ne uspe rešiti dolgočasnega filmskega poskusa, od katerega po odjavni špici ostane le pogorišče.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me