Ogledano: Maščevanje (2017)
Metacritic.com8.1
Imdb.com6.3
Rottentomatoes.com9.2
Filmstart.si6
Pozitivno
  • zabaven film za sprostitev možganov
Negativno
  • dolgočasen ''vrhunec'' akcije
  • pomanjkanje bolj provokativnih kadrov
7.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
7.0

Naslov: Maščevanje (Revenge)Rezultat iskanja slik za revenge 2017
Premiera: 9. november 2018 (Liffe)
Žanr: triler
Država: Francija, Belgija
Igrajo: Matilda Lutz, Kevin Janssens, Vincent Colombe
Režija: Coralie Fargeat


OPIS:

Ameriška lepotica je v vikend hiši svojega bogatega ljubimca skupaj z njegovima prijateljema. Prijatelja se začneta zanimati zanjo. Poželenje se hitro spreobrne v nasilje. Jen, maščevalka svoje ranjene ženske in človeške časti, se spremeni v bojevnico.


FILMSTART. RECENZIJA:

Film brez pardona ‒ skoraj. Redkokdaj lahko napišemo, da bi bil kakšen neizprosno komercialen film vsaj trikrat boljši, če bi bila glavna junakinja zombi ali če bi režiserka vsaj na trenutek pokazala spolovilo glavnega antagonista. To pa je vendarle res v primeru Maščevanja, šolskega primera estetike B produkcije s prisiljenim potencialom arthouse filma, ki bi bil veliko bolj edgy, če bi izpolnil zgoraj našteta pogoja.

Detajli so okusno izbrani. Kričeče roza uhani v obliki zvezde (ker je ona zvezda filma), brazgotina feniksa oziroma tatu (ker se je na novo rodila iz ognja) in gnila jabolka, ki jih počasi razjedajo mravlje (ker je nova Eva, ki se bo maščevala za Adamovo hinavstvo). Ko rečem, da so okusno izbrani, gre bolj za okusno neokusne oziroma pretirane detajle, brez katerih ta film enostavno ne bi bil tako lascivno zabaven, kot je.

Rezultat iskanja slik za revenge 2017

Uvodni del filma, ki vsebuje zapeljiv uvod v felacijo, zapeljiv ples in blazno zapeljiv jutranji sprehod do hladilnika (iti po mleko nikoli ni bilo tako sugestivno), je izjemen in hitro zagrabi pozornost gledalca. Škoda, da se sledeče sekvence ne stopnjujejo po zabavnosti, zdi se celo, da inovativnost upada. Jen se mora soočiti s tremi moškimi, ki so jo mučili, in namesto, da bi se nasilje stopnjevalo, je končna sekvenca rahlo dolgočasen lov po luksuzni in okrvavljeni vikend hiši. Vrhunec te sekvence je, ko ji antagonist vrže v obraz besede ženske se zmeraj pritožujete, a mu ona vrne milo za drago na veličastno boleč način, kar je vse skupaj, še enkrat, okusno neokusen detajl, tokrat s primesjo trash feminizma.

Rezultat iskanja slik za revenge 2017

Zdi se, da se režija spogleduje z ameriškimi akcijskimi filmi, celo parodira jih s 360-stopinjskimi kadri protagonistkine zadnjice, a se glavna junakinja ne oglasi po cirka dvajseti minuti filma. Znano je, da imajo Američani monopol nad akcijskimi filmi, kar bi lahko pomenilo, da je francoska kinematografija v zadregi pred potencialnim komercialnim uspehom. Ampak ali molk glavne junakinje, Američanke, ne pomeni hkrati zatona ameriške dominacije nad žanrom oziroma mojstrstvo tega filma v čisto vizualnem smislu, saj je vse povedano skoraj brez besed?

Rezultat iskanja slik za revenge 2017

Igra je primerno klišejska in osvežujoče dosledna, brez pretencioznih vložkov igralskega samoljublja. Tu in tam se igralci samo grdo gledajo, namesto da bi pokazali nekaj konkretnejšega s svojo telesno govorico, razen tega pa kričijo in jočejo, kar je tudi primerno. Glavna igralka je mehka in nežna, četudi je ubijalsko naravnana, medtem ko je njen bivši ljubimec klasičen primer toksične hiper-moškosti, tokrat pa s šarmantno dolgočasno ženo ‒ gospodinjo, za katero slišimo le preko telefona (to je tudi največ humorja, kar ga zmore film). Drugi največji nasilnež v filmu, saj gre po vrsti, je dejansko strahopetec in gledalec lahko fizično uživa v sceni, ko si iz stopala izvleče precejšen kos stekla ‒ scena, ki je zamišljena kot guilty pleasure vsakega, ki si je kdaj ogledal kaj čudnega in odurnega na youtubu.

Kot sem napisala že na začetku, škoda, da ni Maščevanju več pornografije, saj vsaj takšnemu filmu ni treba biti sramežljiv pred vulgarnostjo, ki je lahko zelo simpatična. Ampak mogoče največja pomanjkljivost Maščevanja, če ne štejemo tega, da junakinja ni zombi, je konec, ker bi se lahko ravno tam, kjer se film konča, začela še bolj ekstremna zgodba. Z drugimi besedami, ameriška dominacija nad žanrom obstaja spričo hollywoodske spretnosti, da iz enega filma naredijo vsaj še tri nadaljevanja, medtem ko je Maščevanje že od začetka mišljeno kot enkraten podvig. Gre za zabaven, provokativen film z enim velikim pardonom.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me