Ogledano: Thelma (2017)
Metacritic.com7.4
Imdb.com7.4
Rottentomatoes.com8.9
Filmstart.si9.2
Pozitivno
  • interpretativna svoboda
  • vizualna podoba
  • igralska predstava
Negativno
  • tempo
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Thelma
Premiera: 8. 11. 2017
Žanr: drama, fantazijski
Država: Norveška, Francija, Danska, Švedska
Igrajo: Eili Harboe, Kaya Wilkins, Henrik Rafaelsen
Režija: Joachim Trier


OPIS:

Thelma (Eili Harboe), ki izhaja iz zelo verne družine, se odpravi študirat v Oslo. Ob srečanju z Anjo (Kaya Wilkins), ki jo takoj prevzame, se v njej prebudijo čustva, s tem pa tudi nadnaravne sposobnosti. Vzroki za nenehne napade, ki jih začne Thelma doživljati, se počasi razjasnijo, pri čemer se mora soočiti s svojo tragično preteklostjo.


FILMSTART. RECENZIJA:

Študentska leta so čudovit čas neomejene, na novo pridobljene svobode, razen če prihajaš iz zadrte družine s strogo vzgojo, ki obenem goji še konservativna verska prepričanja – takrat se ti bo zagotovo popolnoma odtrgalo. To se zgodi Thelmi, nedolžni deklici, ki po svoji prisrčni naivnosti in srnjem pogledu spominja na protagonistko Adelinega življenja (Blue Is the Warmest Color, 2013), po zavrtosti in neizbežni priklenjenosti na starše pa še bolj na slavno Carrie. Vseeno pa je Thelma polnokrven lik, ki se v podobnih zgodbah le navdihuje. Če je Adele indie in Carrie black metal, je Thelma psihedelični rock, ki se napaja iz skandinavske hladnosti, iz globin zamrznjenih jezer.

Preobilje biblične metaforike, ki prežema film, je pravzaprav očarljivo, saj si ga lahko zaradi Thelminega nenadnega zdrsa iz pobožne ovčice v izgubljenega sina oziroma izgubljeno hčer razlagamo preko drugih verovanj in mitologij (kača je v Bibliji skušnjavec, v starejših kulturah pa simbol plodnosti). Thelmo namreč doleti izgon iz raja, ko se zaljubi v Anjo, zaradi česar doživi notranjo renesanso in odpre misli. Problem je v tem, ker je ta svoboda za njeno telo, vajeno dolgoletnega krčenja samega vase, prehuda, zato se začnejo napadi (in to ne epileptični, ampak psihosomatski!). Tu je v film pritajeno vpisana kritika gnusne zapuščine lova na čarovnice, obenem pa nas  skozi lik Thelmine mame Unni (Ellen Dorrit Petersen) opominja, da ženska v krščanstvu še vedno nima pravega glasu.

Pri tem je ironično, da Thelma, novorojena nadnaravna sila, nima namena obračunati z bogom, če že, se loti njegovega odposlanca na zemlji, svojega očeta Tronda (Henrik Rafaelsen). Pravi control freak in paterfamilias, ki drži obe »svoji ženski« na vajetih, je verjetno odgovoren za več stvari, kot mu jih scenarij na prvi pogled pripiše. Družinska dinamika je zato ves čas napeta, za kar poskrbijo odlične igralske predstave, seveda pa najbolj blesti Eili Harboe. Njena največja odlika je subtilnost, saj vse nadnaravne pojave prenaša precej neprizadeto, stoično, kakor da bi ravnokar stopila iz romana Sto let samote, in ravno zato lahko film zadiha in nam popolnoma prepusti interpretacijo, namesto da bi nam alegorije afektirano metal v obraz (khm, mati!). Po drugi strani pa so ravno Thelmini skulirani odzivi na bizarne situacije krivec za razlomljen tempo, ki ne uspe stopnjevati napetosti. A celotna zasnova filma tega niti ne rabi; Thelma nas ne drži za goltanec, ampak nas samo gleda izpod čela in nam vsake toliko nameni brco v trebuh – in to kakšno!

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!