Prihaja oktober, z njim pa že skoraj tradicionalno sezona grozljivk. Rekorde tudi v slovenskih kinematografih (najuspešnejši štart filma tega žanra vseh časov pri nas – več kot deset tisoč gledalcev) že podira Nuna (The Nun, 2018, rež. Corin Hardy), z veseljem pa pričakujemo Noč čarovnic (Halloween, 2018, rež. David Gordon Green) in Park groze (Hell Fest, 2018, rež. Gregory Plotkin). Grozljivka v zadnjem času doživlja nekakšno novo zlato dobo, a kljub vsemu ostaja zaradi takšnih ali drugačnih filmskih zmazkov eden najbolj spregledanih žanrov, zato je pomembno opozoriti na vrhunce, ki jih je doživela v zadnjih dveh desetletjih. Pogosto naletimo namreč na sezname s samimi klasikami, ki segajo še v prejšnje stoletje, na sodobnejše kakovostne izdelke, ki jih ni malo, pa radi pozabimo.

S poskusom odstranitve krivice, ki se žanru godi, sem sestavil seznam svojih najljubših deset grozljivk 21. stoletja. Filmi so razvrščeni glede na datum premiere, pri tem pa sem se držal naslednjega kriterija: ob vseh že sprejetih občih značilnostih dobrega filma v splošnem – torej prepričljiva igra, tridimenzionalni liki, dobro izpeljan zgodbeni lok, učinkoviti posebni učinki itd. – sem se osredotočil še na naslednje: vsi na seznam uvrščeni filmi so dobri tudi znotraj svojega žanra, ustvarijo dobro (beri: grozljivo) atmosfero in na tak ali drugačen način izstopajo iz povprečja.

Na seznamu ni para najbolj opevanih komercialnih uspešnic žanra prejšnjega leta, Zbeži! (Get Out, 2017, rež. Jordan Peele) in Tisto (It, 2017, rež. Andy Muschietti). Oba sta se mi namreč zdela zelo kvalitetna izdelka, a ne v žanru grozljivke. Prvi je navdušil kot mešanica političnega trilerja in drame, kot grozljivka pa se mi je zdel povsem povprečen, na trenutke celo predvidljiv in prežvečen; drugi pa je pristno ujel otroško nedolžnost in nostalgičnost, prestrašil pa me je ravno toliko kot Dantejevi Gremlini (Gremlins, 1984). Morda seznamu manjka še kakšna vam ljuba grozljivka, a to zgolj kaže na to, da lahko žanr ponudi veliko več, kot se zdi na prvi pogled.


01. Krvava romanca (Haute tension)

Ljubezen gre skozi želodec. Pri tem pa poškoduje tudi vse druge notranje organe, o čemer se lahko na lastni koži prepričata tudi študentki Marie (de France) in Alexia (Maïwenn). Glavni junakinji želita namreč preživeti miren konec tedna pri Alexiinih doma, na mirnem in oddaljenem podeželju, ki predstavlja idealen prostor za študiranje. Na njihovo prvo skupno noč v hišo vdre neznanec in brutalno umori Alexiina starša, njo pa ugrabi. Pogumna Marie mu uspe ubežati in odločena je, da ji bo uspelo rešiti tudi prijateljico. A ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled … Krvava romanca je eden zgodnejših predstavnikov t. i. novega vala francoske grozljivke, kot je filme 21. stoletja, ki premikajo meje žanra, opisal kritik James Quandt. In pričujoči film je odličen predstavnik; brutalen, krvav, divji, erotično nastrojen, osvobajajoč in prvinski, predstavlja režiserjev vrhunec in tudi enega vrhuncev francoske žanrske kinematografije. Je film, ki pljune v obraz moralnim zadržkom, nazadnjaštvu, homofobiji, okostenelim spolnim vlogam, seksizmu, šovinizmu in patriarhatu – ženske so tiste, ki držijo vajeti v rokah, moški so zgolj potrošna roba. Prizori, kot je denimo prikaz oralnega seksa z odsekano glavo, dokazujejo režiserjev pogum, vse skupaj pa še dodatno okrepi izjemna igra Cécile De France. Nezapletena ljubezen pač ne obstaja in edina prava je tista, ki hkrati tudi boli.

Leto: 2003
Igrajo: Cécile de France, Maïwenn, Philippe Nahon
Režija: Alexandre Aja


02. Jama groze (The Descent)

Britanska grozljivka spremlja Sarah (Macdonald), ki v prometni nesreči izgubi moža in hčerko. Leto dni kasneje se s spominom na bolečo izkušnjo in z namenom ponovne vzpostavitve običajnega družabnega življenja odpravi s prijateljicami na izlet v jame. Kmalu po vstopu se eden izmed jamskih predorov vdre, skupina pa ostane ujeta globoko pod zemljo. Šest žensk se mora poleg občutkov klavstrofobije, dezorientacije, izgubljenosti in smrtnega strahu soočiti še z nenavadnimi stvori, ki so jim tesno za petami. Jamo groze, ki je nekakšna študija prvinskega človeškega strahu in medsebojnih odnosov, odlikujejo odlična igra, zadušljiva atmosfera in vrhunska scenarij ter režija. Jamske pošasti so grozljive že same po sebi, film pa z njihovim razkritjem kljub temu odlaša vse do zadnjega, kar v gledalcu stopnjuje napetost in se igra z njegovo domišljijo. Tisto, česar ne vidimo, je namreč običajno bolj grozljivo od vidnega – tega se je dobro zavedal tudi Spielberg, ko je ustvarjal verjetno eno najbolj prepoznavnih grozljivk vseh časov, Žrelo (Jaws, 1975). Lastno filmsko vlogo ima v filmu tudi temà – zdi se, kot da gre za živega, a tihega plenilca, ki s svojim umom vsakič znova prelisiči glavne junakinje. In ko se že zdi, da je film postregel že z vsemi svojimi grozljivimi asi, smo priča še nepričakovanemu udarnemu razpletu, ki pusti globok vtis. O njem dovolj pove že dejstvo, da so ga v ZDA za kinematografe omilili, uradnega pa vključili kot »režiserjevo različico« v DVD-izdajo.

Leto: 2005
Igrajo: Shauna Macdonald, Natalie Mendoza, Alex Reid
Režija: Neil Marshall


03. Strah(ovi) pred temo (Peur(s) du noir)

Animirana antologija petih srhljivih zgodb je plod sodelovanja razvpitih stripovskih ustvarjalcev, ki so s črno in belo barvo, dvema najbolj prvinskima in kontrastnima barvama (ter z vsemi sivinami vmes), izrazili svoje najgloblje in najhujše strahove. V prvi zgodbi spremljamo zloveščega starca na sprehodu s svojimi štirimi krvoločnimi psi; v drugi spoznamo zgodbo samotarskega dečka s strastjo do žuželk; glavna junakinja tretje je japonska deklica s hudimi nočnimi morami; četrta raziskuje nenavadno izginotje dečkovega novega prijatelja; peta pa je klasična zgodba o zakleti hiši. Vseh pet zgodb povezuje lik ženske, ki nam skozi monolog razkrije svojo anksioznost, trivialne strahove in globoko žalost. Naj vas format animiranega filma ne prelisiči. Polni tesnobnega ozračja, grozljivih likov in edinstvenih prizorov, so Strah(ovi) pred temo namreč estetsko dovršena intimna ekshibicija globoko zakopanih strahov, ki dokaže, da je manj velikokrat mnogo več.

Leto: 2007
Glasovi: Aure Atika, Guillaume Depardieu, Nicole Garcia
Režija: Blutch, Charles Burns, Marie Caillou idr.


04. Jezero groze (Eden Lake)

Jenny (Reilly) in Steve (Fassbender) sta mlad par, ki preživljata nostalgično obarvan romantičen konec tedna ob jezeru v bližini njegovega rojstnega kraja. Njuno uživanje prekine na prvi pogled nepomemben spor z razdivjano mladino, s katero se srečata na plaži, ki pa se hitro razraste v krvav boj za življenje ali smrt. Pozabite na čarovnico iz Blaira, Jenny in Steve se morata spopasti z gručo najstnikov, za katere je prelita kri edino legitimno opravičilo. Njihov glavni adut je namreč ravno njihova mladost – neustrašnost, nenadzorovanost in (navidezna) vsemogočnost jim dajejo vedeti, da ne morejo izgubiti ničesar, Jenny in Steve pa vse. Adrenalinska vožnja, začinjena s hektolitri krvi, gosto atmosfero in odlično igro vseh sodelujočih, se zaključi s pretresljivim in bridkim razpletom, ki se vreže v možgane in tam ostane še dolgo po ogledu. Vrhunska grozljivka, zapakirana v učinkovito in brutalno kritiko malomeščanske miselnosti.

Leto: 2008
Igrajo: Kelly Reilly, Michael Fassbender, Tara Ellis
Režija: James Watkins


05. Jezero Mungo (Lake Mungo)

Posnet v stilu (lažnega) televizijskega dokumentarca Jezero Mungo sledi zgodbi žalujoče družine šestnajstletne Alice Palmer (Talia Zucker). Dekle se na družinskem izletu pri jezeru med kopanjem utopi, z odkritjem trupla pa se razkrijejo tudi njene strašne skrivnosti. Gre za film, ki deluje kot nekakšen poklon kultni seriji Twin Peaks (1990–1991, ustv. Mark Frost in David Lynch). Na to ne namigujejo zgolj povsem očitne reference (celotna zasnova utopljene mladenke, za katero se izkaže, da je živela dvojno življenje, njen priimek, nekateri liki itd.), ampak tudi atmosfera, ki jo režiser ustvari, zasanjane sekvence in pristna grozljivost brez cenenih posebnih učinkov. Nizek proračun doda avtentičnost celotni zgodbi in gledalec zlahka verjame, da gleda intervjuje s pravimi osebami. V realističnem prikazu žalovanja, izgube ter soočanja s smrtjo bližnjega je Jezero Mungo v enaki meri srce parajoč kot tudi pristno grozljiv film, še posebej, ko servira verjetno enega najstrašnejših filmskih sekvenc, ki pretrese do kosti in se zasidra globoko v spomin.

Leto: 2008
Igrajo: Rosie Traynor, David Pledger, Martin Sharpe
Režija: Joel Anderson


06. Črni labod (Black Swan)

Nina (Portman) je ambiciozna balerina newyorške baletne skupine, ki jo umetniški direktor Thomas Leroy (Vincent Cassel) izbere za glavno vlogo v predstavi Labodje jezero. Nina se zdi izvrstna izbira za nedolžnega in veličastnega belega laboda, a njena suverenost se začne sesuvati, ko se v predstavo vključi nova plesalka Lily (Kunis), ki popolno uteleša temačnost in čutnost črnega laboda. Leroyjeva visoka pričakovanja, sprevržen prijateljsko-tekmovalni odnos z Lily in stalen materin pritisk Nino pahnejo do samega roba razuma in ločnica med realnim in izmišljenim se hitro zabriše. Arofonsky, ki je pred tem filmom očaral že z Rekvijemom za sanje (Requiem for a Dream, 2000) in Rokoborcem (The Wrestler, 2008), se mojstrsko loti surove psihoanalize čustveno in psihično nestabilne ženske, v katero zareže globoko in brez zadržkov. Na tapeti so Ninina vzhajajoča kariera, socialne veščine, nezdrava podrejenost materi in tudi njena seksualnost, za katero se zdi, da jo še najbolj podžiga ravno kršenje pravil, vse skupaj pa vežejo čudovito posnete sekvence baletne koreografije. A naj vas to ne preslepi – gre namreč za pristno srhljiv film, ki svoje vrhunce dosega v voajerskem razkazovanju Nininega postopnega psihičnega razkroja in cronenbergovsko obarvanih trenutkih, ki rezultirajo v grozljivo tragičnem finalnem nastopu labodje kraljice, ki se zasidra globoko v gledalčevo podzavest. Portman si je s svojo vlogo kariere prislužila oskarja, film pa je prejel še nominacije za najboljši film, režijo, fotografijo in montažo.

Leto: 2010
Igrajo: Natalie Portman, Mila Kunis, Vincent Cassel
Režija: Darren Aronofsky


07. Spusti me k sebi (Let Me In)

Glavni junak, dvanajstletni izobčenec Owen (Smit-McPhee), je tih deček, ki živi v svojem svetu in sanja o dnevu, ko se bo lahko maščeval trem šolskim nasilnežem, ki mu grozijo življenje. Nima prijateljev, a to se spremeni, ko vzpostavi odnos z novo sosedo, nenavadnim dekletcem Abby (Moretz). Ta se zdi na prvi pogled malce čudaška in ravno zato jo Owen hitro vzljubi. A pod njeno nedolžno krinko se skriva temačna skrivnost. Švedski original, Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in, 2008, rež. Tomas Alfredson), posnet po istoimenski knjižni uspešnici Johna Ajvidea Lindqvista (2004), seveda ostaja neprekosljiv, a kljub temu (ali pa morda ravno zaradi tega) je vrhunskost ameriškega rimejka toliko bolj navdušujoča. Predelava ohrani težko in mračno skandinavsko atmosfero, prav tako obdrži izvirno subtilnost in jasno je, da gre za globok poklon originalu, hkrati pa režiserju uspe ustvariti povsem samosvojo vizijo prepovedane ljubezni. Moretz je v vlogi vampirke Abby izjemna, saj ji uspe prikazati tako njeno čustveno, krhko plat kot tudi temno in zverinsko. Vampirji kot taki so v filmu omenjeni zgolj enkrat, kar gledalce pušča v nevednosti glede Abbyjine prave »diagnoze«, hkrati pa gre za očitno metaforo za kakršnokoli vrsto drugačnosti. Kljub takrat že močno prežvečeni (in že kar osovraženi) tematiki – za kar gredo nezavidljive zasluge popularni mladinski franšizi Somrak (Twilight, 2008–2012) – je pričujoči film vampirjem povrnil že davno izgubljeno spoštovanje.

Leto: 2010
Igrajo: Kodi Smit-McPhee, Chloë Grace Moretz, Richard Jenkins
Režija: Matt Reeves


08. Naslednji ste vi (You’re Next)

Gre za grozljivko, ki se po formi vrača h koreninam in v vrsto ikoničnih zadnjih preživelih deklet oz. t. i. »final girls« (npr. Laurie Strode, Sidney Prescott, Ellen Ripley idr.) doda novo – Erin Harson (Vinson). Dekle se bori na vse kriplje in ne moremo si kaj, da ji pri tem ne bi potihoma (ali pa kar naglas) skandirali. Simbolično uteleša moč vseh močnih ženskih likov, ki so žanrska stalnica, pri tem pa dostavi tudi enega bolj zapomnljivih enovrstičnic. Priča smo družinskemu srečanju Davisonovih v upanju na oživitev njihovih odtujenih in ohlajenih medsebojnih odnosov. Stare zamere in nesoglasja hitro privrejo na plan, a izkaže se, da je to še najmanjša težava. Njihovo samotno podeželsko hišo namreč obkolijo srhljivi zamaskirani neznanci s samostreli in zdi se, da se bodo ustavili šele, ko bo mrtva še zadnja tarča. A ne računajo na to, da jim bo določena povabljenka močno otežila izpeljavo načrta. Erinine bojevitost, iznajdljivost in neustrašnost so navdušujoče karakteristike, zaradi katerih lik hitro prevzame vajeti v svoje roke in ne čaka nikogar, da jo reši. In morda vas bo zaradi tega spomnila celo na Kevina McCallistra iz filmov Sam doma (Home Alone, 1990, rež. Chris Columbus). Naslednji ste vi je odličen predstavnik (na glavo obrnjenega) slasherja, ki krvave prizore omili z dobro mero pristno smešnega črnega humorja.

Leto: 2011
Igrajo: Sharni Vinson, Joe Swanberg, AJ Bowen
Režija: Adam Wingard


09. Koča v gozdu (The Cabin in the Woods)

Film, ki se je v kinematografe prikradel tiho in si z leti pridobil nekakšen kultni status med ljubitelji grozljivk, zamaja dotrajane žanrske temelje in pri tem v enaki meri prestraši in nasmeje. »Ljubezensko sovražno pismo žanru grozljivke«, kot ga je opisal sam režiser, postreže z obilico napetih trenutkov in navdušujočim meta humorjem, na katerega bi bil ponosen celo Krik (Scream, 1996, rež. Wes Craven). Pravzaprav se osrednja zasnova sliši kot popolna tarča Cravenovega vrhunca devetdesetih, ki je – morda podobno, kot je pričujoči film storil v 21. stoletju – revitaliziral slasher; pet prijateljev se odpravi preživet konec tedna v osamljeno gozdno kočo, a seveda gredo stvari hitro po zlu. Naši stereotipni liki (športnik, glavca, zabavljač, cipa in devica) kršijo zlata pravila prej omenjenega filma kot za stavo – seksajo, popivajo, se zadenejo in seveda počnejo točno tisto, česar človek ne bi smel storiti, če želi grozljivko preživeti. A ravno v tem se skriva genialnost Koče v gozdu. Goddard spretno preobrača klišeje in hitro nam postane jasno, da je zgodba sumljivo preveč naivna, da bi bil kriv zgolj slab scenarij. Nepričakovano presenečenje tistega leta je hkrati poklon žanru in njegova ostra kritika, za popoln gledalski užitek pa je pred ogledom o filmu dobro vedeti čim manj. Za nameček pa še bonus v obliki poročnice Ripley, oprostite, Sigourney Weaver.

Leto: 2012
Igrajo: Kristen Connolly, Chris Hemsworth, Anna Hutchinson
Režija: Drew Goddard


10. Podedovano zlo (Hereditary)

Gre za eno izmed najgrozljivejših poskusov oživitve žanra zadnjega leta. Spremljamo družino Ellen Graham po njeni smrti ter njihovo soočanje z izgubo in žalovanjem. Njena hčerka, Annie (Collette), z njo ni imela najboljšega odnosa, zato se zateče k svojemu hobiju izdelovanja miniatur; Anniejin mož, Steve (Byrne), se trudi biti opora celotni družini; otroka Charlie (Shapiro) in Peter (Wolff) pa se morda prvič v življenju poglobita v smisel in pomen smrti. Kmalu zatem družino pretrese še ena tragična nesreča, nenavadni dogodki, ki sledijo, pa grozijo, da bo njihov razpad bližje, kot si morda mislijo. Asterjev prvi celovečerec je preprosto eden najbolj neprijetnih filmov zadnjih časov in grozljivka, ki stavi na gradualno in dolgotrajno grozo, ki se naseli v gledalca. Sooči nas s fizično in psihično degradacijo družine, nad katero bdita izguba in krivda, ki sta kot otipljivi entiteti ves čas prisotni. Poleg odlične režije in scenarija z osupljivimi igralskimi kreacijami izstopa celotna ekipa, posebej Collette, ki s svojim pristopom prestraši veliko bolj kot katerikoli posebni učinek. Druga polovica resda izgubi nekaj čara z ostrim zavojem v bolj tradicionalno žanrsko področje paranormalnega, a je film tudi takrat učinkovit in udaren. Film, ki ekshibionistično razgali posameznikovo trpljenje in po ogledu pušča priokus neprijetnega.

Leto: 2018
Igrajo: Toni Collette, Milly Shapiro, Gabriel Byrne
Režija: Ari Aster

Pošlji komentar

3 komentarji za "Top 10 grozljivk zadnjih dveh desetletij"

avatar
  Subscribe  
novo najstarejše najbolj všečkano
Obvesti me
filmoljub
Gost
I beg to differ. Ne, saj ne, o okusih ne razpravljamo. 🙂 Vsi omembe vredni pač ne gredo na lestvico, ampak naj jih naštejem le kot referenco oz. v priporočilo: The Blair Witch Project (1999), Ôdishon (1999), Pitch Black (2000), The Others (2001), Session 9 (2001), El espinazo del diablo (2001), 28 Days Later (2002), The Ring (2002), Dog Soldiers (2002), House of 1000 Corpses (2003), Janghwa, Hongryeon (2003), Saw (2004), Calvaire (2004), The Exorcism of Emily Rose (2005), Silent Hill (2006), The Mist (2007), Trick ‘r Treat (2007), Dead Silence (2007), 30 Days of Night (2007), REC (2007), El… Preberi več »
Dejan Kalabić
Gost

Si omenil veliko takih, o katerih sem razmišljal, da bi jih vključil, a sem jih potem iz takšnih ali drugačnih razlogov izpustil. Se strinjava

filmoljub
Gost

Se strinjava. Zlasti tisti pri vrhu lestvice so zelo visoko tudi na moji. 🙂