Ogledano: Stanfordski zaporniški eksperiment (2015)
Metacritic.com6.7
Imdb.com7
Rottentomatoes.com8.5
Filmstart.si7.2
Pozitivno
  • zgodba
  • film je do potankosti zvest študiji
  • o eksperimentu izvemo veliko
Negativno
  • časovni potek
7.4Ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

33038_originalNaslov: Stanfordski zaporniški eksperiment (The Stanford Prison Experiment)
Premiera: 17. 7. 2015 (ZDA)
Žanr: drama, triler
Država: ZDA
Igrajo: Billy Crudup, Ezra Miller, Tye Sheridan
Režija: Kyle Patrick Alvarez


OPIS: 

Tretja adaptacija psihološke študije iz leta 1971, imenovane  Stanfordski zaporniški eksperiment. Študija se ukvarja s psihološkim prikazom zapornikov in paznikov, znana pa je po tem, da so jo kljub planiranemu 14-dnevnemu trajanju prekinili po šestih dneh, saj so stvari ušle izpod nadzora. Bilo je namreč ugotovljeno, da se posameznik zelo hitro vživi v vlogo, ki mu je bila dana, tudi do te mere, da izgubi svojo lastno identiteto.


FILMSTART. RECENZIJA:

I don’t even think that we can call this an experiment anymore. It’s a demonstration.

Prvi film, ki študijo prikazuje, je nemški film Das Experiment (2001). Ta si je popolnoma zasluženo priboril kopico nagrad na festivalih po vsem svetu. Film je pravzaprav posnet po knjigi Black Box pisatelja Maria Giordana, ki pa je zgodbo precej priredil, torej nam ne prikazuje resničnega poteka neuspelega oziroma prekinjenega eksperimenta (v stanfordskem eksperimentu fizično mučenje namreč ni bilo prisotno in tudi končal se ni tako tragično). A zgodba nam je bila všeč. Všeč sta nam bila tudi režiser in glavni igralec, zato si je film z lahkoto priboril ugled in je še danes eden najbolj cenjenih psiholoških trilerjev. Ker pa Hollywood ne more mirovati in dopustiti, da tak ugled pripada filmu nehollywoodske produkcije, se je seveda odločil za remake. In do tega je prišlo že leta 2010, ko je režiser Paul Scheuring, idejni nosilec serije Prison Break (2005–2009), prevzel vajeti v svoje roke in se lotil predelave nemške adaptacije omenjene študije. Leta 2009 mu je Prison Break splaval po vodi, in ker je The Experiment posnet samo leto pozneje, lahko upravičeno rečemo, da si je zanj vzel premalo časa. Izdelek je neavtentičen in zato podpovprečen, in to navkljub temu, da vsebuje oskarjevca Adriena Brodyja in Foresta Whitakerja, saj svojih igralskih sposobnosti v dotičnem filmu žal ne izkazujeta. Remake nas je torej razočaral, zato pa smo leta 2015 dobili še eno verzijo.

To je The Stanford Prison Experiment režiserja Kyla Patricka Alvareza. Omeniti je treba, da ne gre za remake nemškega filma, saj je zgodba tokrat zvesta celotnemu poteku stanfordskega eksperimenta in razkriva celo resnična imena, zato lahko film označimo za igrani dokumentarec. In čeprav si nista podobna, bomo, hočeš nočeš, film vseeno primerjali z nemškim. Začnimo z uvodno sekvenco. Ta nas v nemški verziji takoj pritegne. Spozna(va)mo protagonista v delovnem in privatnem okolju, tako da smo do zapleta z njegovim ozadjem dobro seznanjeni. Časovni potek v vsej svoji dramatični atmosferi poteka naravnost uročljivo, česar pa ne moremo trditi za Alvarezov film, saj nas z zapletom udari prehitro, kajti že po pičlih dveh minutah se začne odvijati na univerzi v Stanfordu.

TSF_TheStanfordPrisonExperimentStills_002 1000

Prvi dan. Če ga primerjamo z nemškim filmom, traja prvi dan pet dni. Zgodi se namreč vse – zgodi se preveč. Film se torej komajda začne, pa nas s svojimi dejanji že šokira. Ker pa eksperiment traja šest dni, se nam niti približno ne more sanjati, kako se bo dogajanje v naslednjih petih dneh stopnjevalo, če pa se najhuje zgodi že v 24 urah. In ugotovimo, da se ne. Ne stopnjuje se navzgor, temveč navzdol. Dogajanje začne pešati. Umiri se. Za triler je to precej moteče, saj se sprevrže v običajno dramo. Kljub temu pa o resničnem dogajanju na univerzi v Stanfordu izvemo precej več, kot smo lahko izvedeli z nemško verzijo, saj postreže z veliko novostmi.

Pogrešamo pa detajlno predstavitev glavnega lika na strani zapornikov. Vprašamo se, ali je protagonist sploh en sam. Zdi se, da so vloge precej enakomerno razdeljene, zato zaradi svoje problematičnosti sprva najbolj izpostavljeni zapornik (Ezra Miller) niti ne pride toliko do izraza. Tako ne moremo sočustvovati z vnaprej izbranim dominantnim likom, saj izbranca sploh ni. Na drugi strani pa je precej jasno, kateri paznik dominira. Gre za običajnega študenta (Michael Angarano), ki na uvodnem sestanku oziroma razgovoru pred eksperimentom na vprašanje, zakaj bi bil raje zapornik kot paznik, odgovori: »Ker nihče ne mara paznikov.« In zanimivo, kako zgodba v svojem nadaljevanju pokaže ravno to. Za Ezro Millerja, ki v drami We Need to Talk About Kevin (2011) naravnost blesti, že vemo, da je dober igralec, preseneti pa nas Michael Angarano, ki se v svoji karieri do vidnejših vlog še ni dokopal. Morda se mu bo pot odprla ravno po zaslugi te vloge, a do cilja oziroma odličnosti ga čaka še dosti kilometrov.

Stanfordski zaporniški eksperiment

Tokrat smo priča tudi ljudem na tretji strani (odgovornim), ki so bili v nemški verziji le pasivno prikazani. Pred nami se predvsem v njihovem krogu odvije izvrsten dialog. Spremljamo vodjo projekta oziroma eksperimenta, psihologa dr. Philipa Zimbarda, in sproti uvidimo, da glavni negativci te zgodbe niso preoblečeni pazniki, temveč on sam. Gleda, vidi, a dopušča. Še več – spodbuja. Kljub številnim pomislekom in opozorilom sodelavcev, da je eksperiment ušel izpod nadzora in da ga je treba prekiniti, s projektom nadaljuje zaradi lastne koristi. Vmes celo reče, da je bilo v eksperiment vloženega preveč truda in denarja, da bi odnehali. Tak človek se ima za psihologa, podleže pa lastnemu eksperimentu. Študija nam torej prikaže tudi to, da se psiholog, ravno tako kot preoblečeni pazniki, preveč vživi v vlogo nadrejenega in v tem celo uživa. Njegova pozicija ga potisne v to, da izgubi svoj jaz. Če bi zaporniki dobili vloge paznikov, bi se tudi oni kaj kmalu začeli obnašati tej poziciji primerno. In samo met kovanca odloči, kako se bodo obnašali posamezniki. Samo met kovanca.

Filmu smo torej hvaležni za podroben prikaz odmevnega dogajanja na univerzi v Stanfordu, žal pa časovni potek zgodbe ne vzdrži. Vprašanje je, ali sploh lahko določimo vrh filma, zagotovo pa vidimo, da se ta ne zgodi proti koncu, kot bi se moral. Škoda.

stanford-prison (1)

O avtorju

Vesna Videnovič
Copy Editor & Copy Writer

Filmstartu sem se pridružila zato, ker so nujno potrebovali lektorico. Sicer pa tudi sama že deset let pišem filmske kritike, tako da smo se zaradi skupnega interesa – čezmernega gledanja filmov – hitro ujeli. Ko ne gledam filmov, fotografiram, lektoriram, prevajam in se prehranjujem.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me