Ogledano: Zlohotnica: Vladarica zla (2019)
METACRITIC.COM4.3
IMDB.COM7.1
ROTTENTOMATOES.COM4.1
FILMSTART.SI6.9
POZITIVNO
  • posebni učinki
  • vidno uživanje vseh glavnih igralcev
NEGATIVNO
  • preveč disneyjevsko
5.6Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Zlohotnica: Vladarica zla (Maleficent: Mistress of Evil)
Premiera: 17. oktober 2019
Žanr: družinski pustolovski fantazijski film
Država: ZDA, Velika Britanija
Igrajo: Angelina Jolie, Elle Fanning, Harris Dickinson
Režija: Joachim Rønning


OPIS:

Princ Filip (Dickinson) nekaj let po dogodkih iz prvega leta zaprosi Zoro (Fanning) za roko. Ta pristane, a ima pomisleke glede deljenja novice s svojo botro Zlohotnico (Jolie). Temna vila poroki res nasprotuje, a zaradi naklonjenosti Zori popusti in privoli celo v spoznavni večer s Filipovimi starši. A izkaže se, da so bile Zlohotničine zle slutnje še kako utemeljene.


FILMSTART. RECENZIJA:

Kdo bi uganil, da bodo v času številnih mega uspešnih franšiz in nadaljevanj, filmsko leto 2019 najbolj zaznamovali ravno Disneyjevi rimejki lastnih animiranih filmov? Negodovanjem gledalcev kar ni bilo konca, na kar se Disney očitno požvižga, saj so bili do sedaj vsi omenjeni poskusi finančne uspešnice. Oživljanje se je pričelo marca z Burtonovim Dumbom, nadaljevalo z Ritchiejevim Aladdinom in doživelo svoj vrhunec s Favreaujevim Levjim kraljem. Slednji z 260 milijonskim proračunom (!) spada med najdražje filme vseh časov in kljub številnim negativnim kritikam na račun same vsebine, tudi med največje zaslužkarje. V blagajne je nanesel namreč neverjetne 1,5 milijarde ameriških zelencev. Disneyjeva logika ohranjanja paradnega konja pri življenju je torej – vsaj s finančnega vidika – povsem na mestu. Vsebine, ki jih ta megalomanski studio dostavlja, pa so povsem druga zgodba.

Pri projektu Zlohotnice (Maleficent, 2014, rež. Robert Stromberg) povsem očitno ne gre za izvirno zamisel, ampak za nekakšen »spin-off« Perraultove pravljice in Disneyjeve animirane klasike Trnuljčice. A glede na trenutno situacijo je šlo vseeno za svež izdelek, ki namesto klasičnih in pretirano transparentnih Disneyjevih princesk v središče postavlja zlikovko, zanimiv lik s temačno preteklostjo. Takšne vrste filmi popravljajo za današnje čase problematična sporočila, ki so jih prinašale številne pravljice, ob katerih so odrasle generacije in generacije otrok. Zlohotnica se trudi izničiti predvsem dejstvo, da se ne glede na pogum, ki ga vedno izkažejo Disneyjeve junakinje (Trnuljčica, Sneguljčica, Lepotica, Ariela …) zmeraj zdi, da za svojo dokončno rešitev potrebujejo moškega. Princa na belem konju. Ne samo, da pomembnejših moških likov v Zlohotnici skorajda ni, ampak je še tisti, ki je bolj izpostavljen, negativen. Med vrsticami je film sporočal, da v življenju ni pomembna zgolj romantična vrsta ljubezni, povsem enako močna je lahko tudi drugačna vrsta naklonjenosti. Izničena je bila tudi poenostavljeno črno-bela shema pravljičnih junakov, oziroma delitev na dobre in hudobne. Kljub vsemu je šlo v prvi vrsti za razkazovanje razkošne kostumografije, kar je rezultiralo v nominaciji za oskarja, in tudi predvsem za golo uživanje glavne igralke Angeline Jolie, ki se ji še kako pozna, da vlogo enostavno obožuje. Za omenjeno vlogo bi si težko predstavljali ustreznejšo igralko, saj zasenči tudi ostale filmske poskuse Disneyjevih zlikovk, denimo Charlize Theron v Sneguljčici in lovcu (Snow White and the Huntsman, 2012, rež. Rupert Sanders), njeno serviranje vloge pa pomaga zasenčiti tudi votel scenarij, ob katerega so se obregnili številni kritiki.

Rønningu, ki se je tokrat lotil režije, epski filmi sicer niso neznanka, saj se je uril že pri režiji zadnjih Piratov s Karibov. V nadaljevanju se zakoplje v Zlohotničino mitologijo, saj se v naraciji dotakne tudi izvora zgodbe o Trnuljčici, ki jo poznamo vsi in za katero smo že v prvem delu izvedeli, da gre le za izkrivljeno verzijo pravih dogodkov.

Izvirni močni ženski duet (Zlohotnica in Zora) se tako v nadaljevanju razraste v trio, ko se jima pridruži še kraljica Ingrith, ki jo zaigra zmeraj očarljiva Michelle Pfeiffer. Fanning je že v prvem delu dokazala, da je odlična izbira za Trnuljčico, saj izvrstno ujame njeno milino, pa tudi odločnost in pripravljenost na upiranje pričakovanjem, zelo pohvalno pa je, da nadaljevanje v ospredje postavi dva druga močna ženska lika, ki nista zgolj črno-bela ali v službi moških likov. Ti so zopet bolj v ozadju, kvečjemu sprožilo za razvoj glavnega zapleta, a tako Zlohotnica kot tudi Ingrith sprejemata težke odločitve, ohranjata trezno glavo in vodi ju predvsem razum. Zlohotnica sicer bolj zastopa čustveno stran, saj skuša Zoro ves čas zaščititi in kot vsaka mati pri tem morda celo pretirava, Ingrith pa je sposobna povsem zatreti svojo čustveno stran na račun ohranjanja kraljestva. Glede na hollywoodsko splošno obsesijo z večno mladostjo je navdušujoče, da znajo ustvarjalci krmilo v blockbusterjih še zmeraj prepustiti tudi »starejšim« damam. Dvojec Jolie in Pfeiffer s svojo karizmo in veličastnostjo vnaša svežino in pri tem zasenči tudi veliko mlajše soigralke. Tokrat scenarij pripiše tudi Zori pomembnejšo vlogo, tako da ima tudi Fanning možnost izraziti svoj igralski talent, ki ga v njihovi družini zagotovo ne primanjkuje.

Film je še zmeraj predvsem zabava, namenjena vsej družini, je pa res, da nosi tudi kar nekaj skritih pomembnih sporočil, ki jih bodo doumeli malce starejši, mlajšim pa bodo morda ušla. Tako je zelo pomenljiv prizor, ko Zora prosi Zlohotnico, da bi si pred obiskom Filipovih staršev roge prekrila s šalom. Gre seveda za lekcijo o sprejemanju drugačnosti, saj mora Zlohotnica prikriti nekaj, kar ljudem vzbuja srh zgolj zato, ker tega ne razumejo. Povsod je prisoten tudi disneyjevski pečat, saj je nasilje v veliki meri povsem odsotno, čeravno gre v samem bistvu za vojno med pravljičnimi bitji iz Pušče in oboroženo vojsko iz kraljestva Ulsteada. Udarci so povečini zgolj nakazani, krilata bitja izginjajo le v dimnih eksplozijah, celo finalna bitka je povsem spolirana. Za mlajše gledalce je to seveda dobrodošlo, starejši pa si bodo verjetno zaželeli, da se glavni junakinji udarita še močneje. Morda je ravno to krivo, da imamo na koncu občutek antiklimaktičnosti, saj bi glede na predhodno draženje, ki ga zganjata naša temna vila in kraljica, pričakovali vsaj razbesneli požar, dobimo pa le plamen. Je pa nadaljevanje kljub temu temačnejše od predhodnika, saj kar nekaj likov v vojni (skoraj) izgubi življenje, kar glede na »čist imidž«, ki se ga oklepa cel film, preseneti.

Angelina Jolie je torej vnovič dobila priložnost za nadaljnje druženje z vlogo, ki ji je več kot pisana na kožo in v kateri jo je kratko malo užitek gledati. Ustvarjalci so se pri tem izjemno potrudili, da ta njen poligon deluje izjemno prepričljivo, dodelano in polno detajlov, ki jih gledalec opazi šele ob vnovičnem ogledu in so v resnici gonilo obeh filmov o Zlohotnici. Fantastični svetovi morajo biti dodelani do potankosti, da jih zares kupimo in primerki, kot so Srednji svet, Bradavičarka ali Narnija, so gledalce dokaj razvadili. Pušča in Ulstead nista tako kompleksna svetova, a sta zagotovo očarljiva in vizualno osupljiva, tudi posebni učinki so zares dih jemajoči.

In na tem mestu je potrebno omeniti ljubek par, ki je na takšen ali drugačen način prisoten skozi cel film – to sta preprosto prisrčni (animirani) bitjeci, ki postaneta ujetnika na Ingrithinem gradu in s svojim prepričljivim čustvovanjem, oglašanjem in končno tudi z romantičnostjo takoj ukradeta cel film. Mi bi ju povsem radi videli v čisto svojem filmu, ki si ga zagotovo zaslužita, in to bi bil po vsej verjetnosti – če citiramo priljubljeno internetno šalo – še zmeraj boljša romantična zgodba od tiste iz Somraka.

 

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me