Ogledano: Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (2017)
Metacritic.com6.2
Imdb.com7.9
Rottentomatoes.com8.3
Filmstart.si7.2
Pozitivno
  • prvi svoje vrste
  • vizualna podoba
Negativno
  • zgodba
  • tempo
7.4Skupna ocena
Ocena bralcev: (0 Votes)
0.0

Naslov: Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (Loving Vincent)
Premiera: 21. december 2017
Žanr: animirani, biografski, kriminalni
Država: Poljska, Velika Britanija
Igrajo: Douglas Booth, Josh Burdett, Saoirse Ronan, Holly Earl, Robin Hodges
Režija: Dorota Kobiela, Hugh Welchman


OPIS:

Armand (Douglas Booth), sin poštarja Roulina (Chris O’Dowd), se na očetovo prošnjo odpravi v Auvers-our-Oise, da bi dostavil zadnje pismo, ki ga je svojemu bratu Theu (Cezary Lukaszewicz) napisal Vincent van Gogh (Robert Gulaczyk). Skozi pogovore s prebivalci odkriva zadnje dneve slikarjevega življenja in raziskuje, kaj je povzročilo njegovo smrt.


FILMSTART. RECENZIJA:

Skoraj ni človeka, ki ne bi ob omembi odrezanega ušesa pomislil na Vincenta van Gogha, genialnega nizozemskega postimpresionističnega slikarja, vendar pa je bil mnogo več od tega dejanja. Enega izmed najlepših možnih hommagev (razen 10. epizode 5. sezone serije Doctor Who) mu je v zadnjem času pripravila poljsko-britanska naveza Kobiela-Welchman; nastal ni le vizualno presunljiv film, ampak kar rekorder, saj gre za prvi animirani celovečerec, ki je v celoti naslikan na platno. Ustvarjalci filma k sodelovanju povabili 125 slikarjev, ki so prispevali 65000 oljnih slik – vsak premik roke, vsaka sapica vetra je svoja slika, in to je res svojevrsten poklon. Povrh vsega pa so posnemali van Goghovo slikarsko tehniko, zato pred nami oživijo nekatere izmed njegovih slavnih slik (Nočna kavarna, Žitno polje s cipresami, Zvezdna noč nad Rono), ki so v prizore tako nemoteče vklopljene, da prehodov sploh ni opaziti.

Vizualno izstopata tudi uvodna in odjavna špica; prva se izrisuje v potezah kultne Zvezdne noči, druga pa je narejena kot knjiga, v kateri so sopostavljeni prizori ali liki iz filma in van Gogohove originalne slike. Tu se pokaže tudi občutek za podrobnosti, saj je večina likov (npr. poštar, Armand, Marguerite Gachet, zdravnik Gachet, zdravnik Mazery) podobna van Goghovim portretom, v prizorih v nekem trenutku zasedejo celo popolnoma enake poze. Tudi famozna rumena barva in urbani mit, ki jo obkroža (da naj bi jo van Gogh jedel, ker je verjel, da bo tako srečen), je v film vključena s pomočjo Armandovega izstopajočega rumenega suknjiča. Zgodbena nit mladeničevega preiskovanja, ki se dogaja eno leto po slikarjevi smrti, je naslikana v barvah, zato jo lahko jasno razločimo od flashbackov, ki kažejo Vincentove zadnje dneve, pa tudi nekatere druge ključne dogodke iz njegovega življenja, saj so črnobeli.

Pričevanjska tehnika, ki se je Armand posluži, spominja na Kurosawov Rašomon, saj pokaže, kako različno lahko vidimo istega človeka, kako se v našem portretu nekoga drugega vedno zrcalijo lastni nameni, izkušnje, prepričanja. Vseeno pa sama izvedba peša, najprej zaradi whodunnit pristopa (kaj, če je van Gogha ubil nekdo drug?) in posledično zaradi razvlečenega ritma, ki ga v takem žanru praviloma naj ne bi bilo. Zgodba je prisiljena, saj v slikarjevem samomoru na vsak način išče senzacionalnost, namesto da bi dostojno naslikala njegovo življenje, ki je samo po sebi dovolj zanimivo in bogato. Glede na zagonski moment zgodbe, torej Vincentovo pismo bratu Theu, pa bi se lahko film mirne duše posvetil celo njunemu odnosu, sploh slavni korespondenci, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu (Pisma Théu, Mladinska knjiga, 2002).

Še večje nerazumevanje pa pokaže pri obravnavi duševnih bolezni – čeprav ni bil van Gogh nikoli specifično diagnosticiran, je imel kar nekaj psihičnih težav –, saj več likov omeni, da »se jim je zdel zadovoljen«, »da je še nekaj tednov pred smrtjo rekel, da se počuti dobro in srečno« in da »on že ne bi naredil samomora.« Armand pa njegov samomor celo označi za dejanje šibkega človeka. To sicer kaže na težnjo družbe, da bi samomor racionalizirala, obenem pa film ne ponudi nobene prave kritike takšnega razmišljanja. Edini res pozitiven trenutek je misel Marguerite Gachet (Saoirse Ronan), ko Armanda opomni, da se je tako osredotočal na slikarjevo smrt, da je pozabil na njegovo življenje. In prav enak očitek lahko konec koncev izrečemo pričujočemu filmu.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!