Ogledano: Warcraft: Začetek (2016)
Metacritic.com3.2
Imdb.com7.8
Rottentomatoes.com2.7
Filmstart.com5
Pozitivno
  • posebni učinki
  • poklon oboževalcem
  • ton
Negativno
  • slabše razviti liki podkrepljeni s slabim igranjem
  • čustveni momenti padejo v izvedbi
  • prevelik poudarek na uvodu v franšizo
4.7Skupna ocena
Ocena bralcev: (4 Votes)
6.3

WARCRAFT
Naslov:
 Warcraft: Začetek (Warcraft: The Beginning)
Premiera: 25. 5. 2016 (Slovenija)
Žanr: akcijska fantazijska pustolovščina
Država: ZDA
Igrajo: Travis Fimmel, Paula Patton, Ben Foster, Toby Kebell, Dominic Cooper, Ben Schnetzer
Režija: Duncan Jones


OPIS:

Orki se pod vodstvom zlobnega Gul’dana (Daniel Wu)  preko portala podajo iz svojega propadajočega sveta v miroljubno kraljestvo Azeroth, kar privede do konflikta. Aliansa Azerotha se mora pod vodstvom poveljnika Lotharja (Travis Fimmel) in čarovnika Medivha (Ben Foster) odzvati na neljube vsiljivce in se pripraviti na prihajajočo vojno. Film je posnet po priljubljenih istoimenskih igrah.


FILMSTART. RECENZIJA:

Filmske adaptacije videoiger so v najboljšem primeru “guilty pleasure”, saj je njihova kakovost milo rečeno porazna. Filmi, kot Super Mario Bros., franšiza Nevidno zlo (Resident Evil), da ne omenjamo filmov Uweja Bolla, so dno filmske industrije in šolski primer slabo narejenega obrtniškega izdelka. Leto 2016 je prelomnica za videoigre na velikem platnu, saj so studii režiserske stolčke končno zaupali pravim filmarjem in veliko breme je padlo tudi na Duncana Jonesa, sina preminulega Davida Bowieja, izredno talentiranega režiserja filmov Luna (Moon) in Izvorna koda (Source Code). Fanatični oboževalci, zaton žanra fantazijskega filma in slab sloves že omenjenih adaptacij so Jonesu postavili izziv, ki bi mu ob uspehu nadel status legende, kot sta to v žanru stripovskih filmov Tim Burton in Christopher Nolan.

Že prvi prizor nas v spremstvu glasbene podlage Ramina Djawadija (Igra prestolov) sunkovito popelje v svet filma, ki so ga ustvarjalci zgradili z veliko pomočjo posebnih računalniških efektov, ki so zelo prepričljivi. Vizualni vrhunec so zagotovo orki, ki so narejeni zelo precizno, medtem ko bi lahko negativno kritiko namenili le malce preveč očitni rabi zelenega zaslona v prizorih z ljudmi. Sicer ima film ravno prav “igričarski” pridih, ki je primerljiv z izvirnim materialom, pri katerem je črpal navdih.  Tudi ton je ravno pravšnji, saj je dobra mešanica med zabavo in resnobnostjo, ter se ne jemlje preveč resno. Tempo je več kot soliden in tudi dolžina ustrezna. Akcijski prizori so posneti žanru primerno in so tekom filma lepo razporejeni.

Warcraft

Pred ogledom se zagotovo poraja vprašanje, ali lahko v njem uživajo samo zvesti oboževalci iger ali pa lahko zadovoljstvo najdejo tudi tisti neposvečeni? Odgovor je, da delno oboji. Kar se tiče razvedrilnega aspekta, ki ga prinašata vizualna in akcijska plat, je gotovo možno najti zadovoljstvo, toda za kaj več filmu žal manjka globine v likih in sami zgodbi. Z izjemo orka Durotana, pod efekti katerega se skriva Toby Kebell (Zora Planeta opic), ki dokazuje, da gre v “motion capture” snemalni tehniki za pravega naslednika Andyja Serkisa, ni lika, ki bi imel bolj dodelano motivacijo in ozadje. Na drugi strani je človeški element zgodbe precej slabši in poleg tega podkrepljen s precej slabim igranjem. Glavni lik Lothar tako Aragornu Vigga Mortensena iz trilogije Gospodar prstanov ne seže do kolen, čeprav se na vse pretege trudi biti ravno on. Problem je, da ni niti dovolj humoren, “frajerski” ali voditeljski in tako ostane nekje na pol razvit. Lep primer je podzgodba likov in njunih sinov, ki pri Durotanu dejansko deluje, medtem ko pri Lotharju izpade povsem bledo. Malce bolje je z pol orkinjo/pol žensko Garono. Njen lik v zgodbo prinese nekaj zasukov, ki pa žal ne dosežejo potrebnega učinka. In to je tudi naslednja težava.

Celotno dogajanje v zgodbi in okoli likov je vse preveč prazno. Mnogi prizori, ki naj bi vplivali tako na like, kot na gledalca, izpadejo povsem brez čustvenega efekta in to je v povezavi s tankimi liki največja težava filma. Težko se je poistovetiti oz. postaviti na stran katerega izmed junakov, saj resnici na ljubo niso kaj prida zanimivi. Duncan Jones je v prejšnjih filmih iz svojih glavnih igralcev povlekel zavidanja vredne igralske predstave, obenem pa kompleksne like in zgodbe tudi spisal, toda v Warcraftu tega žal ne vidimo. Tudi ko zgodba izvede določene obrate, ki bi bili v npr. Igri prestolov popolnoma šokantni, tu izpadejo zelo bledo. Film ima v naslovu tudi besedo začetek in to z razlogom. Resda je svet Warcrafta ogromen in bi za popolno upodobitev na velikem platnu potrebovali vsaj deset filmov, a je prvo poglavje potencialne franšize s svojo zgodbo malce preveč zadržano in ves čas napeljuje na možna nadaljevanja. Prva tretjina je dokaj sramežljiva in na razvoj zgodbe je potrebno kar nekaj časa čakati, pri tem pa pogosto skakanje med prizorišči tudi ne pomaga ravno.

warcraft, videoigre, travis fimmel, toby kebbell, duncan jones

Dandanes se ob visokoproračunskih spektaklih venomer pritožujemo, da gre za brezdušno molzenje občinstva, toda pri Warcraftu je videti, da ne gre toliko za to. Režiser in scenarist Jones je velik oboževalec iger in njegov trud je viden v mnogih prizorih. Tako se igram pokloni v marsikaterem akcijskem, še bolj pa je to očitno, ko prikazuje dejavnosti orkov iz ptičje perspektive, ki je zaščitni znak podobnih iger. Lokacije in izgled likov sta zvesta materialu in mnogi oboževalci utegnejo najti presenečenja, ki so namenjena prav njim. Škoda, da ni bilo tolikšnega posvečanja sami zgodbi in karakterizaciji likov, saj se tako zdi, kot da bi scenarij potreboval vsaj še en pregled in dopolnitev, preden je bil udejanjen.

Ne glede na to, da ima film kar nekaj težav, si vseeno zasluži priložnost in utegne presenetiti marsikaterega gledalca. Izpolni tisto, kar si je zadal – navdušiti oboževalce iger, ki so na film čakali skorajda deset let, ter obenem tudi razvedriti množice. Seveda ne doseže ravni Gospodarja prstanov ali Igre prestolov, toda bilo je nerealno pričakovati nasprotno. Uroka adaptacij videoiger žal ne uspe zlomiti in ne ponudi primerne formule za naslednje podobne projekte. To breme sedaj leži na drugi letošnji ambiciozni adaptaciji, Assassin’s Creed. Pomanjkanje bogatejših likov in konkretne zgodbe sta največja hiba, toda obenem izziv za morebitno nadaljevanje. Obstoj slednjega pa bodo odločile množice na blagajnah kinematografov.

WARCRAFT_3

Pošlji komentar

avatar
  Subscribe  
Obvesti me