Ogledano: V mreži (2017)
Metacritic.com4.3
Imdb.com5.2
Rottentomatoes.com1.6
Filmstart.si4
Pozitivno
  • (površen) moralni nauk o socialnih omrežjih
Negativno
  • protagonistka
  • zaključek
  • poenostavljanje
3.8Skupna ocena
Ocena bralcev: (1 Glasuj)
10.0

Naslov: V mreži (The Circle)
Premiera: 26. 4. 2017 (Slovenija)
Žanr: drama, triler
Država: ZDA
Igrajo: Emma Watson, Tom Hanks, Ellar Coltrane, John Boyega
Režija: James Ponsoldt


OPIS:

Mae (Emma Watson) nekega dne dobi sanjsko službo pri tehnološko izjemno naprednemu podjetju The Circle. Slednje se zavzema za odprtost in spodbujanje ljudi k udeležbi na njihovem socialnem omrežju. Mae je sprva do te neverjetne odprtosti malce zadržana, toda nato ji nek dogodek spremeni življenje in tako se popolnoma zaveže podjetju ter postane njegov obraz.


FILMSTART. RECENZIJA:

Socialna omrežja in spletni giganti so se tako močno zasidrali v človekovo vsakdanje življenje, da se zdi njihova odsotnost le še oddaljeni spomin. Naj si bo to povprečni “Janez Novak” ali pa superuspešna multinacionalka, oba si v virtualnem svetu, kjer bivata njuna profila, želita čimvečje pozornosti. In trend se ne kani prav hitro ustaviti, pravzaprav nasprotno. Nagibamo se k temu, da bi imel človek en univerzalni uporabniški račun. Že sedaj se lahko s svojim Facebook računom prijavite skorajda kamorkoli (odvisno sicer, kdo je lastnik dotične strani) in morda ni prav daleč čas, ko bomo na socialnem omrežju lahko imeli profil z integriranim spletnim bančništvom. Seveda ob množičnem združevanju že prihaja do vse večjih zlorab in podobnih tem se loteva film V mreži, adaptacija knjige “The Circle” avtorja Davea Eggersa.

Že po prvih desetih minutah filma je gledalcu jasno, kam “pes taco moli” in kakšno bo njegovo sporočilo. To niti ne bi bila usodna napaka, v kolikor bi bilo sporočilo podano na prebrisan in za gledalca vznemirljiv način. Žal je slednje zamenjano za prekomerno poenostavljanje in skorajda ob vsaki izmenjavi dialoga se lahko praskamo po glavi ter ustvarjamo veliko bolj smiselne replike. Za vsakega, ki se le malce spozna na osnove zakonodaje, je film skorajda žaljiv. Seveda se lahko pomaknemo korak nazaj in sprejmemo t.i. “suspension of disbelief” oz. sprejmemo skrajno nemogoče stvari ter realizem žrtvujemo za užitek med ogledom, toda v filmu, ki želi prodati sporočilo, je to huda napaka, saj se težko poistovetimo z dogajanjem, pa naj je to še tako sorodno našemu vsakdanu. Ko opazujemo vse varovance podjetja The Circle si lahko le mislimo: “Ojoj, kakšne ovce. Jaz definitivno ne bi bil eden izmed njih”. Toda samo zavrtimo si kakšno izmed konferenc Steva Jobsa in analizirajmo evforijo med občinstvom. Stvari, ki se dogodijo tekom filma, se v principu lahko dogodijo tudi zunaj, v resničnosti, in pravzaprav se v blažji obliki že dogajajo. A tehnični aspekt je skrajno za lase privlečen in ponudi vse premalo skepticizma, ki bi bil veliko bolj povezljiv z gledalcem.

Še huje pa je pri protagonistki. Že tako ali tako ne pomaga prav dosti, da jo igra neverjetno dolgočasna in nekarizmatična Emma Watson, ki povrhu vsega niti ni dobra igralka (še dobro, da jo v tem pogledu zlahka zasenči Ellar “Boyhood” Coltrane). Britanka povrh vsega operira s precej slabo spisanim likom, ki svoja stališča menja hitreje kot povprečen slovenski politik, povrhu vsega pa je še tako slaboumna, da bi človek pomislil, da gre za sorodnico Rona Burgundyja. Gledalec se z njo tako zelo težko poistoveti, saj je neverjetno plitka, kljub temu, da za njo stoji nesrečna (beri: manipulativna) zgodba o očetu z neljubo boleznijo (zadnja vloga pokojnega Billa Paxtona). Tom Hanks in John Boyega, igralca, ki premoreta kanček prepotrebne karizme in prezence, sta povsem zavržena. Predvsem lik novopečenega zvezdnika Vojne zvezd je še najzanimivejši, toda kaj ko je tam le zato, da doda nekaj obligatorne ekspozicije.

Morda knjiga premore več zvitosti in prepotrebne odraslosti, a se njena filmska adaptacija enostavno ne zna osredotočiti na svoje sporočilo, ki ga prodaja v povsem površinski hollywoodski nameri in je še en tipični primer “indie” režiserja, ki se je povsem izgubil v kolesju najslavnejše filmske industrije. Zaključek ponudi odgovor na vprašanje, ki je v filmu povsem postranskega pomena in bi gledalec mirno preživel brez njega. V kolikor si res želite ogledati dramo o načinu življenja v 21. stoletju, potem se definitivno raje ozrite k Kapitanu Fantastičnemu (Captain Fantastic, 2016, Matt Ross), ki poleg moralnih vprašanj ponudi tudi zgodbo, v katero je gledalec investiran. Torej vse, kar Ponsoldtovemu filmu manjka. Toda po drugi strani se bo po ogledu slednjega morda kdo le povprašal o svojem udejstvovanju na socialnih omrežjih in (nezavedni) obsesiji z njimi ter posnel kakšen “selfie” manj. Morda.

O avtorju

Jure Konestabo
Main Editor, Public Relations

Sovražim, kadar pojem vse kokice v prvih desetih minutah filma! Šalo na stran. V prostem času študiram kemijo, sicer pa filme obožujem že od malega in sedaj imam tudi priložnost, da o njih kaj zapišem.

Podobni prispevki

Subscribe
Obvesti me
guest
2 komentarjev
najstarejše
novo najbolj všečkano
filmoljub
3 leta nazaj

Nujen je zamik nejevere, praviš? 🙂

2
0
()
x