Ogledano: Uničenje (2018)
Metacritic.com7.9
Imdb.com7.5
Rottentomatoes.com8.7
Filmstart.si8.8
Pozitivno
  • interpretativna bogatost
  • srhljivost
  • zadnjih dvajset minut
Negativno
  • tempo
  • zgrešene realne prvine
8.2Skupna ocena
Ocena bralcev: (2 Votes)
5.0

Naslov: Uničenje (Annihilation)
Premiera: 12. marec 2018 (Netflix)
Žanr: znanstvena fantastika, drama, grozljivka
Država: VB, ZDA
Igrajo: Natalie Portman, Jennifer Jason Leigh, Oscar Isaac
Režija: Alex Garland


OPIS:

Lena (Natalie Portman) je biologinja in nekdanja vojakinja, njen mož Kane (Oscar Isaac), član strogo zaupne misije, pa je pogrešan že eno leto. Njegova nepričakovana vrnitev sproži celo vrsto dogodkov, ki popeljejo Leno v Območje X, oporišče ob skrivnostni migetajoči meglici, v kateri se dogajajo nerazložljive stvari. Skupaj s psihologinjo dr. Ventress (Jennifer Jason Leigh), fizičarko Josie Radek (Tessa Thompson), antropologinjo Cassie Sheppard (Tuva Novotny) in reševalko Anyo Thorensen (Gina Rodriguez) se odpravijo v meglico, da bi odkrile, kaj jo povzroča …


FILMSTART. RECENZIJA:

»Mislim, da mešaš samomor in samouničevanje,« dr. Ventress v pogovoru opozori Leno. Res je, neprimerno več ljudi se samouničuje kot pa naredi samomor. V uničevanju je namreč nekaj privlačnega, usodnega. Tega se zaveda tudi Jeff VanderMeer, čigar prvi del trilogije Southern Reach (neprevedena v slovenščino, kot še toliko odličnih znanstvenofantastičnih knjig sodobne produkcije) je služil kot podlaga Alexu Garlandu, ki se nam je priljubil s hipnotično Ex Machino (2014). Z Uničenjem upraviči svoj uspeh in pokaže, da še nismo videli vseh grozljivih globin, ki jih njegov um premore. Natalie Portman kot protagonistka Lena podobno (a manj presunljivo) kot Amy Adams v predlanskem Prihodu (Arrival, 2016) uspešno nosi film na svojih ramenih, pa tudi sicer je igralska zasedba bleščeča in primerno zadovoljujoča. Ne bi se branila več hladno realističnih prizorov med Jason Leigh in Portman, pa tudi Oscar Isaac je imel že bolj hvaležne vloge, presenetljiva pa je Gina Rodriguez, ki v nekem trenutku popolnoma ukrade sceno.

Čeprav gre na papirju res za znanstvenofantastično grozljivko, je film tako kvaliteten predvsem zaradi dejstva, da si ga je mogoče v celoti razlagati simbolno – podobno kot pri Thelmi (2017) ali Zlu za petami (It Follows, 2014). Meglica (ang. shimmer) navzven namreč deluje kot ogromen mavričen milni mehurček, a videz vara – iz nje se ni vrnil še nihče, čeprav je bilo v treh letih tja poslanih že ogromno odprav. Vsem izbranim članov odprav je bila skupna samodestruktivnost, ki povezuje tudi pet znanstvenic. Vsaka se s svojimi demoni sooča drugače, zato se tudi na novo okolje odzivajo vsaka po svoje. Interpretacija se lahko zato razveja v mnoge smeri (rak/depresijo/minljivost/žalovanje itd.), Garland nalašč pušča prazna mesta, ki nudijo možnost za razmislek, sploh navdušujočih pa je zadnjih dvajset minut filma, ko je mogoče vso srhljivost občutiti na koži. Ravno čutila so tisto, kar se pri Uničenju najbolj aktivira. Svet znotraj meglice spoznavamo preko dražljajev, kar povzroča visoko stopnjo nelagodja. Znanstvenice opažajo čudne spremembe, nekaj se dogaja z njihovimi telesi, tudi namigi prejšnjih odprav kažejo na bizarne mutacije … Ker je v ospredju telesnost (prstni odtisi, kri, celice, brazgotine), nas nenehno spreletava srh.

Čeprav gre za film s počasnim tempom (ali pa vsaj počasnejšim, kot smo vajeni pri taki produkciji), ni nikoli dolgočasen. Naenkrat se odvijajo tri zgodbene linije, ki se med seboj dopolnjujejo in povezujejo – ena prikazuje zasliševanje preživele Lene (sedanjost), ena dogajanje v meglici (preteklost), ena pa njeno življenje z možem (predpreteklost). Včasih se vse tri zmešajo v čudovit psihedelični ples, a nikoli ne prelomijo toka dogajanja. Tudi samo potovanje proti epicentru meglice je podobno sanjam, kar je bil prav tako režiserjev namen. Je vse le skupinska halucinacija ali realnost? Konec koncev to niti ni pomembno, saj gre na simbolni ravni za spopadanje z lastno uničevalnostjo. Škoda je le, da je realna dimenzija vse premalo realistična – Lena je praktično vsestranska, ekspedicija se v neznano odpravi v majhnem številu in celo peš, njihovo znanstveno delo izgleda precej amatersko itd. Biološka razsežnost je sicer zanimiva, a manj verjetna kot tista iz Dekleta z vsemi darovi (2016) in tudi slabše razložena, kar pa je razumljivo, saj je fokus bolj v vprašanju o tem, kaj pomeni biti človek, ki išče lastno uničevalnost tudi v vseh ostalih. Vredno ponovnih ogledov.

O avtorju

Veronika Šoster

Objavljam literarne kritike v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Airbeletrina, Mentor, Trubarjeva hiša literature in Koridor – križišča umetnosti. Magistrirala sem na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno sem doktorska študentka literarnih ved.

Podobni prispevki

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
  Subscribe  
Obvesti me

Ostanite redno obveščeni!

Prijavite se na e-novičke Filmstart in ostanite redno obveščeni o najnovejšem dogajanju v svetu filmov!

Uspešno ste se prijavili na naše E-novičke!